Varnostnik ob polju nama ni dal miru. Zakaj bi sploh bil varnostnik ob nekem polju?

Noč je bila hladna in vlažna. Šotor je bil zjutraj zunaj moker od rose in znotraj se je kot ponavadi nabral kondenz. Spet sva pospravila nespresušenega in odkolesarila v mrzlo jutro. Topel čaj ali kava bi se res prilegla, a sva prevozila dvajset kilometrov preden sva ga našla in se ustavila za zajtrk. Za razliko od Slovenije, ki ima gostilno v vsaki vasi, tega na Poljskem nisva videla. Prevozila sva nešteto vasi, mnoge izmed njih so imele v centru ogromno cerkev, gostilne pa nikjer. Vseeno se v vsaki vasici najde vsaj ena trgovinica, res pa je, da včasih od zunaj izgleda kot stanovanjska hiška.

Zvečer sva prikolesarila v Małogoszcz. Tam so naju navdušeni srednješolci in vaški župnik napotili do sosednje vasi, kjer je stal lokalni hotel. Tam naj bi se bilo lahko dogovoriti glede cene. Ob pogledu na impresiven kompleks sva o tem močno podvomila. Dvom se je izkazal za neupravičenega, saj sva brez problema dobila sobo za 20 złotov.
V Małogoszczu sva tudi bolj podrobno preučila zemljevid in videla, da je poleg polja, kjer sva spala prejšnjo noč, psihiatrična bolnišnica. Zato verjetno tudi varnostnik.

Naslednji dan naju je pot spet vodila po neskončnih ravninah. Poljske ceste so ravne, ovinkov skoraj ni. Kjer so, so dobro označeni.
Zvečer sva prišla do Nowega Miasta. Ker je začelo deževati sva se odločila, da raje, kot da postaviva šotor, poiščeva streho. Srečo sva poizkusila pri bolnišnici, oziroma pri reševalcih. Odprli so nama prazno garažo, v kateri je bil star kavč. Zvečer sva dobila čaj, zjutraj pa kavo in krof. Mlajši reševalec, ki je znal malo angleško, je moral na delo v sosednje mesto, ostal je eden od starejših. Sprva smo se še malo lovili, kasneje pa smo se dobro razgovorili. Kot reševalec dela že 40 let, do penzije mu manjkajo še 3. Preučili smo najino pot na zemljevidu, se pogovarjali o tem kaj počneva, o trenutno aktualnih olimpijskih igrah in še in še. Celoten pogovor je tekel praktično brez angleške besede. Res presenetljivo, kako sva se večkrat lažje kaj dogovorila in izvedela od starejših ljudi, ki sploh niso znali angleško.
Poljsko sva prevozila od juga do severovzoda in znanje angleščine se proti vzhodu občutno zmanjšuje. No, večjih težav z razumevanjem na srečo vseeno nisva imela, saj se je najino razumevanje poljščine vsak dan izboljševalo.

Pot iz Oświęcima naju je vodila po kolesarski poti, ki se je vila po nasipu. Zvečer sva prišla v Budzyn, kjer sva šotor postavila v parku ob jezeru. Zajtrk sva tako imela z razgledom na mirno jezero, ob katerem še ni bilo sprehajalcev. Po dvajsetih kilometrih, s postankom za pogovor z dvema štoparjema iz Anglije, sva prispela v Krakow. V samem centru mesta sva našla ugoden hostel. Sledil je sprehod čez glavni mesti trg in nato naprej čez nekdanje židovsko naselje do muzeja Schindlerjeve tovarne, ki v resnici to ni. Od tovarne je ostala le še Schidlerjeva pisarna, večinski del muzeja pa predstavlja Krakow med nemško okupacijo.

Po dnevnem ogledu Krakowa je sledil še nočni. Mesto je bilo zvečer in ponoči precej prazno in le malo stvari je bilo odprtih. Po sprehodu s postanki za tradicionalno pijačo in preizkušanje plezalnih sposobnosti je noč hitro minila. Kar naenkrat je bila ura pol šestih zjutraj, ko sva v trgovini kupovala kruh in jogurt za zajtrk.

Zadnjih nekaj deset kilometrov pred Waršawo je cesta peljala ob nasadih jablan. Različna drevesa, večja, manjša, nekatera so s svojo obliko smrečice in polna rdečih jabolk izgledala skoraj kot novoletna drevesca. Jablane so bile zasajene v vrstah, ena poleg druge, med njimi pa so vodile travnate stezice. Okoli pol dveh sva prišla do tabale: Waršawa.
Od table do centra mesta je bilo še okrog 20km naporne, tresoče vožnje po starih, razpokanih tlakovcih kolesarske steze. Vse kaj drugega kot kolesarski užitek.

V Waršawi sva planirala postanek, a sva ostala še dan dlje, saj je spet deževalo. Tretji dan sva se končno odpravila naprej. Poleg običajnih postankov je bil eden namenjen popravljanju torb. Zadnje torbe enega od biciklov so bile že precej zdelane. Ustavila sva se pri avtomehanični delavnici, ki je bila ob poti. Torbe sva zasilno popravila s pomočjo avtomobilske tablice.

Zvečer sva prišla do vasi po imenu Stoczek. Šotor sva postavila ob nogometem igrišču. Precej primeren prostor za kampiranje z eno, klasično težavo. Ogromno komarjev, ki so naju vztrajno pikali tudi čez oblačila.

Torbe so še vedno razpadale in v nekem mestu sva se ustavila v trgovini s plastičnimi prti in lepili. Ker za popravilo torb niso imeli nič uporabega, naju je gospa peljala do šivilje. Kmalu je aktivirala tretjino mesteca, a čez slabo uro, tri trgovine, šiviljo, štirimi prodajalci in petimi mimoidočimi so bile torbe še vedno v istem stanju. Sedla sva v čuden bar, naročila kavo in čaj ter pojedla drugi zajtrk.

Le nekaj kilometrov naprej je ponovno počila špica enega izmed koles. Iz prvega mesta so naju napotili v drugega in od tam spet naprej v naslednje. Po dobrih petdesetih kilometrih z okvarjenim kolesom sva prišla v Wisokie Mazowieckie, kjer sva našla že zaprt servis. Na poti do mesta je spustila še zadnja zračnica na drugem biciklu, zato sva imela dva razloga, da ostaneva v mestu.

Z iskanjem strehe sprva nisva imela preveč sreče, saj so bila vsa poceni prenočišča zasedena. Je bilo pa mesto dovolj veliko, da je imelo bolnišnico:) S kolesi vred sva se lahko nastanila v kleti ob stopnicah. Dobila sva čaj in na stopnicah pred vhodom skuhala pašto. Zjutraj naju je čakala kava in čokolada.