Monthly Archives: December 2016

Izlet na letališče ali “You can not fly today”

Končno je prišel dan slovesa od jugovzhodne Azije. Popotovanje po Tajski in Maleziji je bilo zanimivo, pa tudi precej naporno. In kljub temu, da mi je Kuala Lumpur všeč, sem bil vesel, da se odpravljam na dolgo zaželeno Novo Zelandijo.

Zadnji dan pred odhodom sem preživel aktivno. S kolegico, ki sem jo spoznal na Couchsurfing srečanju, sva se podala severno, proti znamenitim (in precej turističnim) jamam Batu. Zvečer sva se dobila še za pivo in srečala še eno skupino CouchSurferjev. Hitro smo se pomešali in večer se je (klasično) zavlekel.

Po nekaj urah spanja sem se prebudil pred 6-o. Pobral sem prtljago, se ustavil v bližnji restavraciji za zajtrk in se z avtobusom odpeljal do letališča. Po dolgem sprehodu čez letališče, sem prišel do check-in pulta, in oddal potni list. Opazil sem, da sta moja nahrbtnika pretežka in bom zato verjetno moral še prepakirati (beri: obuti težje čevlje, obleči težja oblačila in prestaviti prenosnik v ročno prtljago). Izkazalo se je, da to ni bila največja težava. Po pregledu mojega potnega lista, me je prijazna uslužbenka povprašala, če imam vizo za Avstralijo. Moj itinerar je bil sestavljen iz leta v Avstralijo, postanka za kakih 20h in nato nadaljevanje leta do Nove Zelandije. Zaradi izkušenj potovanja po Evropi, moje naivnosti in tako pogosto spremljajoče me, šlamparije, sem predvideval, da za ta postanek ne potrebujem nikakršne vize. Napaka.

Po ugotovitvi sem se sicer nasmejal a moje misli so bile za odtenek manj vesele, kot moj obraz. Uslužbenka mi je sicer predlagala, da si lahko uredim vizo prek spleta in da to običajno traja uro do dve. Z malo sreče bi to šlo. A ko sem po 15 minutah stresnega iskanja dostopa do spleta končno našel spletno stran za urejanje vize, sem spoznal, da je za možnost na voljo le za nekaj redkih držav. Slovenija in večina Evropskih držav niso bile med njimi.

Kaj hitro sem se sprijaznil, da ne bom mogel urediti dokumentov pred letom in da danes ne bom letel. V retrospektivi mi je žal, da sem tako hitro obupal. Verjetno s tem ne bi dosegel dosti, a vseeno se mi zdi škoda, da nisem šel nazaj do pulta in se poizkušal izpogajati, da me spustijo na letalo. Sigurno bi imel več možnosti za uspeh, kot ko sem si mislil “prej ali slej se je moralo zgoditi”, in vrgel puško v koruzo.

Po težkem spoznanju sem se usedel na balkon letališča in z pogledom na odhajajoča letala jezno in razočarano pojedel svoj zajtrk. Letališče sem zapustil še preden naj bi vzletelo moje letalo, saj nisem želel gledati tega prizora. Vrnil sem se v isti hostel, se prijavil nazaj in se zakopal med odeje. Malo zaradi pomanjkanja spanca, malo pa zaradi slabe volje. Ker je bila nedelja, nisem mogel narediti kaj dosti več. V ponedeljek sem takoj po zajtrku začel reševati problem. Ker sem spoznal da večino cenejših letov naredi postanek v Avstraliji, sem že do 13h vložil prošnjo za vizo na Avstralsko veleposlaništvo v Kuala Lumpurju s pripisom, da mojo vlogo obravnavajo prednostno, saj sem en let že zamudil. Naslednjega leta še nisem rezerviral in verjetno bom počakal, da dobim odobreno vizo (čeprav bi bil čim prejšnji nakup cenejši).

Čustveno sem bolje kot pred mesecem dni, ko sem imel težave z denarjem. Kdaj sem vseeno jezen nase. Običajno predvsem zato, ker je bila to res neumna napaka in ker se bojim, da se ne bom iz tega naučil vse kar se naučiti da. Po drugi strani pa sem vesel, da sem se zataknil v mestu, ki je poceni in mi je všeč in ne npr. v dragem Singapurju ali v hektičnem Bangkoku. Ta lekcija me bo verjetno stala nekaj 100 € (upam, da se izmažem s manj, kot 600) in nekaj živcev. Čeprav razmišljam, da živci niso valuta, ki se porablja (kot jih tretiramo v teh prispodobah), temveč bolj kot mišica, ki se jača s treningom. Kar nas ne ubije nas krepi?

Vzpon za dober spanec

Zadnji dan v Penangu. Po jutranjem protokolu in logistiki z prtljago, se z dvema sostanovalcema odločimo, da gremo v botanični vrt, nato pa na vrh Penang Hill-a. Na avtobus smo čakali kako slabo uro. Botanični vrt je bil lep, a precej evropski in nikakršen presežek. Ker je imel v kratkem letalo, se je Novozelandec Andre poslovil, z Dancem pa sva se podala v hrib. Cesta je bila dolga kake 5,5 km, in verjetno kake 700m višinske razlike. In itak sem našel največjega športnika na otoku za družbo (pretekel maraton v 3h56). Do vrha sva (v 30°C in 75℅ vlažnosti zraka) potrebovala dobro uro, uro petnajst. Po oblačilih sodeč bi se lahko tud kopala.

Razgled v dolino je bil lep. Verjetno se toliko bolj, ker je bil zaslužen. Ko sva se nadihala sva šla še v naravni park, kjer so naju poučili malo o džungli kot habitatu flore in favne.

Vračala sva se z vzpenjačo, ki je bila polna ne-prepotenih turistov. Če nič drugega bom na nočnem avtobusu v Kuala Lumpur verjetno dobro spal.

Verjameš ali veruješ?

Za razliko od popotovanj do sedaj, sem v zadnjih nekaj dneh srečal nenavadno veliko Novozelandcov ali popotnikov, ki se ravni vračajo od tam. Jasno,da sem jih izprasal kaj, kako in kam, mogoče najbolj zanimiv pogovor pa je bil o popolnoma drugi temi.

Kivija po imenu Hudson sem spoznal precej naključno,ob sprehajanju po narodnem parku na Penangu. Hitro sem spoznal, da je človek, z veliko ljubezni do vedenja/znanja (knowledge). Tako sva se hitro znašla o debatah o državah sveta, i simbolih Nove Zelandije, o potovanjih in o praktičnih temah življenja na tresočem-se otoku. Tekom pogovora sem slišal njegove argumente in razmišljanje in si ustvaril precej pozitivno mnenje o njegovem pogledu na svet.

Ko sva se čez čas sprehajala čez džunglo, sem ga povprašal kako preživlja čas na dolgih potovanjih (kot je bila moja 14-urna vožnja z vlakom). Odgovoril je da velik del časa razmišlja in da se ne zamoti s stvarmi kot so knjige in podcasti. Ko sem še malo povrtal, je ponosno povedal, da se tretira za sledila Jezusa in da na njegovih poteh veliko razmišlja v tem kontekstu.

Na tem mestu moram priznati, da me je ta odgovor precej šokiral. Kako jih lahko človek z odlično zahodnjaško izobrazbo tako neveden in se zavestno upira logičnem razmišljanju. Zavedam se, da z izgubo vere Zahodna družba verjetno izgublja bistveno več, kot si predstavlja, ampak ali ne moremo tega manjka nadomestiti z “pravimi” vedami, kot so filozofija, psihologinja in sociologija?
Po predvidnem izpraševanju,ki je bilo rahlo stresno zame (ker ga nisem hotel užaliti,a sem mu vseeno hotel postaviti izzivalna in težka vprašanja), pa tudi zanj (ker sem mu uspel postaviti dobra vprašanja) sva prišla do zaključka (ali točke,kjer sem se iz vljudnosti umaknil). Končni odgovor je vseboval trditev, da veruje, zato ker je tako lažje zanj.
Zdi se mi, da je tako pri večini verujočih. Vseeno se mi ta odgovor ne zdi zadosten in zadovoljiv. Ne poteši moje radivednosti in odpira več vprašanj, kot jih reši.

Tekom pogovora s kolegom, sem spoznal, da sem, kljub vsemu, precej nestrpen do verujočih. Predvsem sem nestrpen do kristjanov, ko so odraščali v zahodni družbi z odličnimi priložnostmi za izobrazbo. Vem, da vera ponuja mnogo koristnih naukov, ki jih naša družba veselo ignorira, a vseeno se mi zdi skoraj sramotno, ko zahodnjak prizna, da veruje.

Spoznanje napake je prvi korak do osebnostne rasti?

Tajska hrana

Čeprav sem že drugi dan v Maleziji vam še vedno dolgujem zapis o hrani na Tajskem.

Tajska hrana je odlična. Kot bi za Azijo pričakoval, je bazirana na rižu ali rezancih z različnimi omakami. Večina te hrane je pripravljena v voku, hitro popečena na visoki temperaturi. Ogromno je sveže zelenjave, od mesa pa je največ perutnine. Nekatere jedi lahko dobiš tudi z govedino, svinjino ali morskimi sadeži. Odlični so njihovi curry-ji, ki si običajno narejeni z kokosovim mlekom.

Mnogo njihovih jedi je pikantnih, čeprav je mogoče dobiti tudi odlične ne-pikantne jedi. Vegetarijanske prehrane ni veliko, priznam pa, da je nisem prav posebej iskal.

Cena obroka je med 50 in 100 tajskih bat-ov, kar nanese med 1.3 do 2.6 eura. Redko sva si privoščila hrano dražijo, kot to in nikoli ni bilo res nujno.

Porcije so manjše, kot v Evropi, a hitro se navadiš, da ni nujno, da te po obroku še uro ali dve tišči v želodcu. Če pa si resnično lačen, pa si vedno lahko privoščiš se en obrok.

Za vse, ki si želite preizkusiti Tajsko hrano, a nočete na Tajsko, v Ljubljani obstaja Tajska restavracija, kjer strežejo hrano zelo avtentičnega okusa.

Dober tek!