Končno je prišel dan slovesa od jugovzhodne Azije. Popotovanje po Tajski in Maleziji je bilo zanimivo, pa tudi precej naporno. In kljub temu, da mi je Kuala Lumpur všeč, sem bil vesel, da se odpravljam na dolgo zaželeno Novo Zelandijo.
Zadnji dan pred odhodom sem preživel aktivno. S kolegico, ki sem jo spoznal na Couchsurfing srečanju, sva se podala severno, proti znamenitim (in precej turističnim) jamam Batu. Zvečer sva se dobila še za pivo in srečala še eno skupino CouchSurferjev. Hitro smo se pomešali in večer se je (klasično) zavlekel.
Po nekaj urah spanja sem se prebudil pred 6-o. Pobral sem prtljago, se ustavil v bližnji restavraciji za zajtrk in se z avtobusom odpeljal do letališča. Po dolgem sprehodu čez letališče, sem prišel do check-in pulta, in oddal potni list. Opazil sem, da sta moja nahrbtnika pretežka in bom zato verjetno moral še prepakirati (beri: obuti težje čevlje, obleči težja oblačila in prestaviti prenosnik v ročno prtljago). Izkazalo se je, da to ni bila največja težava. Po pregledu mojega potnega lista, me je prijazna uslužbenka povprašala, če imam vizo za Avstralijo. Moj itinerar je bil sestavljen iz leta v Avstralijo, postanka za kakih 20h in nato nadaljevanje leta do Nove Zelandije. Zaradi izkušenj potovanja po Evropi, moje naivnosti in tako pogosto spremljajoče me, šlamparije, sem predvideval, da za ta postanek ne potrebujem nikakršne vize. Napaka.
Po ugotovitvi sem se sicer nasmejal a moje misli so bile za odtenek manj vesele, kot moj obraz. Uslužbenka mi je sicer predlagala, da si lahko uredim vizo prek spleta in da to običajno traja uro do dve. Z malo sreče bi to šlo. A ko sem po 15 minutah stresnega iskanja dostopa do spleta končno našel spletno stran za urejanje vize, sem spoznal, da je za možnost na voljo le za nekaj redkih držav. Slovenija in večina Evropskih držav niso bile med njimi.
Kaj hitro sem se sprijaznil, da ne bom mogel urediti dokumentov pred letom in da danes ne bom letel. V retrospektivi mi je žal, da sem tako hitro obupal. Verjetno s tem ne bi dosegel dosti, a vseeno se mi zdi škoda, da nisem šel nazaj do pulta in se poizkušal izpogajati, da me spustijo na letalo. Sigurno bi imel več možnosti za uspeh, kot ko sem si mislil “prej ali slej se je moralo zgoditi”, in vrgel puško v koruzo.
Po težkem spoznanju sem se usedel na balkon letališča in z pogledom na odhajajoča letala jezno in razočarano pojedel svoj zajtrk. Letališče sem zapustil še preden naj bi vzletelo moje letalo, saj nisem želel gledati tega prizora. Vrnil sem se v isti hostel, se prijavil nazaj in se zakopal med odeje. Malo zaradi pomanjkanja spanca, malo pa zaradi slabe volje. Ker je bila nedelja, nisem mogel narediti kaj dosti več. V ponedeljek sem takoj po zajtrku začel reševati problem. Ker sem spoznal da večino cenejših letov naredi postanek v Avstraliji, sem že do 13h vložil prošnjo za vizo na Avstralsko veleposlaništvo v Kuala Lumpurju s pripisom, da mojo vlogo obravnavajo prednostno, saj sem en let že zamudil. Naslednjega leta še nisem rezerviral in verjetno bom počakal, da dobim odobreno vizo (čeprav bi bil čim prejšnji nakup cenejši).
Čustveno sem bolje kot pred mesecem dni, ko sem imel težave z denarjem. Kdaj sem vseeno jezen nase. Običajno predvsem zato, ker je bila to res neumna napaka in ker se bojim, da se ne bom iz tega naučil vse kar se naučiti da. Po drugi strani pa sem vesel, da sem se zataknil v mestu, ki je poceni in mi je všeč in ne npr. v dragem Singapurju ali v hektičnem Bangkoku. Ta lekcija me bo verjetno stala nekaj 100 € (upam, da se izmažem s manj, kot 600) in nekaj živcev. Čeprav razmišljam, da živci niso valuta, ki se porablja (kot jih tretiramo v teh prispodobah), temveč bolj kot mišica, ki se jača s treningom. Kar nas ne ubije nas krepi?
