Včeraj dopoldne smo se z družbo odpravili na sprehod v bližnji naravni rezervat. Hodili smo kake 4 ure. Diego nas je peljal do dveh plaž, zaradi časovne stiske pa smo se po počitku počasi vrnili. Prepričan sem, da ima park še dosti skrivnosti.
Vreme je bilo prijetno toplo, nekateri so se celo pritoževali nad vročino. Ko smo se vrnili je termometer v avtu kazal 26 stopinj Celzija. Menda so v poletnih mesecih taki sprehodi mogoči le pred 8 uro zjutraj ali po 6 uri zvečer.
Dobil sem povpraševanje po fotografijah narave in pokrajine okrog mojega novega mesta. Sledeče fotografije so bile posnete, med izletom s kolegico na eno izmed bližnjih trdnjav nad mestom.
Prejšnji teden smo imeli uvodni trening za EVS. Za trening sem zvedel že, ko sem se prijavljal na projekt, a brez kakršnih koli podrobnosti. Rahlo sem bil razočaran, ko sem izvedel, da je naš tečaj le kakih 20 kilometrov stran od Cartagene. Da bi bila ironija še večja, smo na edini dan brez delavnic imeli organiziran ogled Cartagene. No ja …
Na trening smo se odpravili v ponedeljek zjutraj. Vlak nas je odpeljal v Murcija-o, kjer smo počakali na svoj avtobus, s katerim smo se odpeljali v Los Alcazares. To je malo turistično mesto, ki v poletnih mesecih verjetno poka po šivih. V februarju v mestu ni praktično nikogar, celotno mesto je kot prizor iz vesterna – mesto duhov.
Namestili so nas v lep mladinski kompleks, nekako v stilu slovenskih SŠOD-jev. V njem nismo bili edini, prostor smo si delili še z nekaj športniki različnih starosti in državljanstev.
Dogodek je imel podoben delovnik, kot vsi drugi dogodki tega formata. Delo od zajtrka pa nekako do 7h zvečer, vmes čas za kosilo in dve kratke pavze. Po večerji je sledil bolj sproščujoč program, ki se je kdaj pa kdaj zavlekel tudi do polnoči. Po tem pa jasno še pivce ali dva v lokalnem baru. Včasih smo ob vrnitvi domov nadaljevali debato še na balkonu bloka, marsikateri večer pa smo popestrili tudi s kako neumnostjo. Plavanje v ledenem morju, plezanje po balkonu, nočno raziskovanje kompleksa in podobne vragolije. Vse, kar lahko pričakuješ od skupine 30-ih mladincev in mladenk. Zaradi teh neumnosti smo se zjutraj kdaj znašli v težavah, a kaj se če. Dovolj smo stari, da smo lahko razumeli, da si pridigo zaslužimo (no, vsaj nekateri).
Na koncu se je, kot vedno, vse dobro izšlo. Dogodek smo zaključili v dobri atmosferi, in se naučili smo se precej o formalnostih EVS-a in si ustvarili smo mnoga prijateljstva. Z nekaterimi se bomo tekom našega prostovoljstva prav gotovo še srečali, saj si mnogi izmed nas želimo potovati naokrog po Španiji.
Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.
Tu je torej prvi od teh zapisov:
First week on my EVS was comfortably slow. I arrived to Cartagena on Sunday, 8th of February, late in the evening. I met one of my co-volunteers, as the second was not yet in the city. I settled into my new room and than we went out to see the city and have our first caña y tapas.
The day after my second coworker arrived. During the week we got familiar with the neighborhood that we live in, learned a little bit about Amigos de la Vela Latina, the organization that we’ll be working for and had a tour of the city.
We also had our first working experiences within the project. On Wednesday afternoon we drove to Los nientos, where our organization has some of it’s boats moored. One of them is an old fishing boat that was donated to the organization. It used to be a motor boat, but now it’s being renovated and turned into a lateen sail boat by the members of the organization. The plan is to go north with it sometime in the early spring, so it has to be ready by then. This requires some basic maintenance, like painting all parts of the boat, but also some more serious modifications. The opening where the propeller used to be has to be closed, the keel has to be lowered and strengthened, the motor and the opening that it sat in has to be closed, the mast has to be prepared and set in place … The volunteers were working on the simpler part of the operation. We had to paint the mast, the boom, the rudder and some other parts. As the whole boat is made from wood, protection against strong sun and salty watter is crucial.
On Friday, we got the second taste of our work here. We went to a local school, where we had presentations of our home countries to the kids studying there. The school is in poorer part of the city, so some of the kids there don’t have as many opportunities as the rest of us. They might not be able to afford to travel around and meet people from other nations, so this was one of the rare opportunities for them to hear about our countries directly from their citizens. It was very lovely when one of the girls came to us after presentation. She told us that she moved here from Ukraine and was thrilled about listening about our countries. This kind of feedback was a great reward for the hours spend preparing the talk.
Še en dan, navaden tih in zaspan …
To se verjetno vedno zgodi. To je verjetno najtežji del premika v drugo mesto, v novo državo.
Ko dolgo časa živim na enem mestu, lahko opazim, kako se ujamem v ritem. Čeprav mi ta ritem ne ustreza popolno je občutek stalnosti in urejenosti sproščujoč. Predvidljivo in udobno življenje je lahko in prijetno. A prej, kot ne opazim, da mi nekaj manjka. Da potrebujem spremembo. Da je potrebno narediti nekaj radikalnega, pobegniti od doma ali dom celo prestaviti kam drugam.
Temu sledi obdobje raziskovanja za opcijami (ki je ponavadi precej kratko), kmalu za tem pa navdušenje nad premikom. Prav take občutke sem imel v preteklih tednih, odkar sem dobil potrjeno novico o EVSu v Španiji. Malta je bila super avantura, naučil sem se veliko, vsaj deloma spoznal novo deželo in tudi sebe. A, kot po planu, sem si želel ta otok zapustiti relativno hitro. Priložnost prostovoljstva v Španiji se je ponudila ravno ob pravem trenutku in seveda sem veselo zgrabil zanjo. V ognju sem imel še drugo železo, a tudi tokrat se mi je posrečila boljša izmed obeh možnosti.
Ko končno pride trenutek so občutki precej mešani. Nostalgija nad preteklimi dogodki, pomisleki, česa nisem uspel narediti, strah pred novim, navdušenje ob premiku, radovednost …
Seveda pa je vsak začetek tudi izziv. Prideš v mesto, kjer je vse novo, vse tuje. Začneš od začetka. Kje so vse pomembne točke v mestu, kje je najbližja trgovina in kdaj je odprta, kje je najcenejše pivo, kje se lahko najde dobro družbo … Ko potuješ sam, si moraš na vsa ta vprašanja odgovoriti sam, poleg tega pa si želiš kaj hitro ustvariti neko osnovno socialno mrežo, nekaj ljudi, katere lahko kadarkoli pokličeš za pivo ali sprehod. In vse te stvari poberejo ogromno energije. Tako se včasih zgodi, da se skriješ nazaj v svojo cono udobja. Slabo vreme je lahko le dodaten izgovor, da cel dan presediš v sobi, pod odejo, kjer je poznano in udobno. Gledaš stare filme in odklopiš možgane. Veš, da to početje ni kaj prida produktivno in da se stvari ne bodo rešile same od sebe. Veš, da bi moral ven med ljudi, da si ustvariš nova poznanstva in prijateljstva. Veš, da pasivnost ne prinese nič dobrega, le slabo voljo in razočaranje nad samim seboj. A danes si prešibek, da bi se premaknil. Poženeš še en že pogledan film in si rečeš “jutri bom bolj produktiven”.
In nekoč ta jutri pride. Vreme se spremeni, motivacija se dvigne, na najbolj nenavadnem mestu spoznaš nove ljudi in življenje se počasi spet začne normalizirati. Čez čas vidiš, da se je splačalo potrpeti čez težke trenutke. Bogat si za eno novo izkušnjo in naslednjič je aklimatizacijska doba mogoče kanček krajša.