Aklimatizacija

Še en dan, navaden tih in zaspan …

To se verjetno vedno zgodi. To je verjetno najtežji del premika v drugo mesto, v novo državo.

Ko dolgo časa živim na enem mestu, lahko opazim, kako se ujamem v ritem. Čeprav mi ta ritem ne ustreza popolno je občutek stalnosti in urejenosti sproščujoč. Predvidljivo in udobno življenje je lahko in prijetno. A prej, kot ne opazim, da mi nekaj manjka. Da potrebujem spremembo. Da je potrebno narediti nekaj radikalnega, pobegniti od doma ali dom celo prestaviti kam drugam.

Temu sledi obdobje raziskovanja za opcijami (ki je ponavadi precej kratko), kmalu za tem pa navdušenje nad premikom. Prav take občutke sem imel v preteklih tednih, odkar sem dobil potrjeno novico o EVSu v Španiji. Malta je bila super avantura, naučil sem se veliko, vsaj deloma spoznal novo deželo in tudi sebe. A, kot po planu, sem si želel ta otok zapustiti relativno hitro. Priložnost prostovoljstva v Španiji se je ponudila ravno ob pravem trenutku in seveda sem veselo zgrabil zanjo. V ognju sem imel še drugo železo, a tudi tokrat se mi je posrečila boljša izmed obeh možnosti.

Ko končno pride trenutek so občutki precej mešani. Nostalgija nad preteklimi dogodki, pomisleki, česa nisem uspel narediti, strah pred novim, navdušenje ob premiku, radovednost …

Seveda pa je vsak začetek tudi izziv. Prideš v mesto, kjer je vse novo, vse tuje. Začneš od začetka. Kje so vse pomembne točke v mestu, kje je najbližja trgovina in kdaj je odprta, kje je najcenejše pivo, kje se lahko najde dobro družbo … Ko potuješ sam, si moraš na vsa ta vprašanja odgovoriti sam, poleg tega pa si želiš kaj hitro ustvariti neko osnovno socialno mrežo, nekaj ljudi, katere lahko kadarkoli pokličeš za pivo ali sprehod. In vse te stvari poberejo ogromno energije. Tako se včasih zgodi, da se skriješ nazaj v svojo cono udobja. Slabo vreme je lahko le dodaten izgovor, da cel dan presediš v sobi, pod odejo, kjer je poznano in udobno. Gledaš stare filme in odklopiš možgane. Veš, da to početje ni kaj prida produktivno in da se stvari ne bodo rešile same od sebe. Veš, da bi moral ven med ljudi, da si ustvariš nova poznanstva in prijateljstva. Veš, da pasivnost ne prinese nič dobrega, le slabo voljo in razočaranje nad samim seboj. A danes si prešibek, da bi se premaknil. Poženeš še en že pogledan film in si rečeš “jutri bom bolj produktiven”.

In nekoč ta jutri pride. Vreme se spremeni, motivacija se dvigne, na najbolj nenavadnem mestu spoznaš nove ljudi in življenje se počasi spet začne normalizirati. Čez čas vidiš, da se je splačalo potrpeti čez težke trenutke. Bogat si za eno novo izkušnjo in naslednjič je aklimatizacijska doba mogoče kanček krajša.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.