Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)