Monthly Archives: May 2014

Viteški festival v Mdini

nekategorizirano, , , , ,

Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)

Izlet z Jano

nekategorizirano, , , ,

Pred dobrim tednom sem dobil mail, pisala mi je Jana, deklina iz Prage. Našla me je preko Couchsurfinga. Pisala je, da je na Malti in da išče družbo za kak izlet. Najprej se mi je zadeva zdela precej čudna, saj nisem nikamor objavil, da sem na otoku. Vseeno sem bil vabila vesel. Sodeč po njenem profilu je kul deklina, zato sem se odzval na njen mail. Preden sva se uspela dogovoriti za termin izleta, sva si izmenjala kopico mailov, zdelo se je že, da bo težko uskladiti najine urnike, a na koncu je vseeno uspelo.

Dobila sva se v sredo popoldan na obali pri Sliemi. Strogega cilja nisva imela, vseeno pa sva se dogovorila, da bi si rada ogledala templje Ħaġar Qim in Mnajdra. Oba templja sta na jugu največjega otoka, približno 500 m narazen. Sta dva izmed 11-ih megalitskih templjev na Malti. Zgrajena sta bila v četrtem tisočletju pred našim štetjem, konkretno okrog 3600 – 3200 pr.n.š. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so te zgradbe ene izmed najstarejših prosto-stoječih zgradb na svetu. Keopsove piramide so bile zgrajene okrog 2500 pr.n.š., torej približno tisočletje po izgradnji teh malteških templjev.

Iz Slieme sva se torej z avtobusom odpeljala proti Valeti, kjer sva presedla na drugo linijo, proti jugu. Ceste na južnem delu otoka so precej slabe, zato je že sama vožnja po njih doživetje. Med vožnjo mi je povedala, da je na otoku že tri tedne in da v naslednjem tednu odhaja. Kot veliko mladih tujcev je tudi ona prišla na otok, da bi izboljšala svojo angleščino, čeprav po njenih besedah od tečaja ni imela veliko. V skupini, ki je v bila menda najvišjega težavnostnega nivoja, je bilo menda veliko Libijcev, Tunizijcev in ostalih severno-Afričanov z izredno slabo angleščino. Verjetno je imela punca smolo.

Avtobus na katerem sva se vozila je bil zmerno poln in zdelo se je, da je večino sopotnikov turistov. Zato sva predvidevala, da gredo oni prav tako na ogled istih templjev kot midva. Ta logika ni ravno popolnoma zanesljiva. Seveda sva zgrešila pravo postajo in se peljala že nazaj proti civilizaciji. Ko sva opazila sva izstopila in se peš namenila nazaj. Po poti sva poskušala štopati a brez sreče. Po dobrih 20-ih minutah hoje sva prišla do križišča. Ker nisva bila prepričana kam, sva povprašala voznico avtomobila, ki je ravno pripeljal mimo. Pokazala nama je karto, tudi ona je bila tujka. Skupaj smo našli pot in voznica nama je ponudila prevoz. Klasika. Tako se štopa tudi po Italiji – vstavljajo ti samo tujci :).

Punca, ki naju je pobrala prihaja iz Nemčije. Na Malti je (bila?) na delovnih počitnicah. Delala je v nevladni organizaciji za zaščito ptic. Lov na ogrožene vrste ptic je na Malti velik problem.

Končno prideva do templjev. Sprehodiva se po hribčku, proti šotorom, ki so jih za zaščito pred vremenskimi vplivi postavili nad templji. Pri vhodu povprašava za vstopnino. Cena 10€ naju kar preseneti. Jana je menila, da je to popolnoma preveč, in predlagala, da si ogledava drug tempelj (ki naj bi bil cenejši). Ko prideva do njega nama povejo, da bi vstopnice morala kupiti že zgoraj in da cena vključuje ogled ogled obeh templjev.

Sprehodila sva se na okoli ograde, nato pa odšla naprej, proti obali. Tam sva nekaj časa uživala v razgledu, občudovala pečine in smaragdno morje. Ko sva se naužila vseh lepot sva se odpravila proti zahodu. Slabo utrnjena pot je vodila nad pečinami. Najin cilj je bil Blue Grotto, priljubljena turistična lokacija na Malti. Ob poti sva dostikrat opazila tulce od šiber, običajno namenjenih streljanju  ptic. Očitno govorice držijo.

Do hišic pri Blue Grotto-u sva hodila kake pol ure. Od tam sva ujela avtobus nazaj v civilizacijo. Za nekaj časa sva se ustavila še v eni izmed vasic, spila čaj in si kupila nekaj pastis-ov za malico. Potem pa domov, saj se je dan že nagibal k večeru.