Včeraj me je moja gostiteljica povabila na večerjo. Preden sva šla, je omenila, da bodo tam tudi njeni poslovni partnerji in kup ljudi, ki jih ne pozna, pa tudi nekaj prijateljev. Med vožnjo tja mi je povedala, da gre pravzaprav za praznovanje judovskega praznika, ang.: Passover Seder. Kot je praznovanje dobro opisala moja gostiteljica, je to krati najboljši in najslabši judovski praznik. Najboljši zato, ker se za ta praznik zbere celotna družina, ki večer preživi po svoji tradiciji. Vsaka izmed družin ima namreč običaje malo drugačne. Najslabši praznik pa zato, ker je pred jedjo potrebno čakati celo večnost. Pred večerjo se namreč prebere zgodba o osvoboditvi biblijskih Izraelcev iz suženjstva v Egiptu.
Celoten “program” je potekal v hebrejskem jeziku, torej nisem razumel niti besede. Poleg tega, da smo bili lačni že samo zaradi dejstva, da se je vse skupaj res vleklo, smo imeli nekaj hrane že na krožniku, in je bilo zato še težje zdržati. Ko smo hrano končno dobili smo jo z veseljem pojedli, čeprav si za kako jed želim, da je niti ne bi poizkusil.
Danes sem ugotovil, da sem po pomoti s seboj domov odnesel tisto belo kapico, ki so mi jo posadili na glavo. Sodeč po Wikipediji se imenuje Kippah (ang.). na naši večerji s(m)o nosili večinoma bele, kar (spet sodeč po Wikipediji) menda kaže na to, da je bilo večino prisotnih del gibanja “konzervativnih” ali “reformiranih” Judov. Nekaj kapic je bilo tudi črnih. Mogoče pa je to razmerje samo posledica dejstva, da so bele delili vsem, ki jih nis(m)o prinesli seboj.
