Pred dobrim tednom sem dobil mail, pisala mi je Jana, deklina iz Prage. Našla me je preko Couchsurfinga. Pisala je, da je na Malti in da išče družbo za kak izlet. Najprej se mi je zadeva zdela precej čudna, saj nisem nikamor objavil, da sem na otoku. Vseeno sem bil vabila vesel. Sodeč po njenem profilu je kul deklina, zato sem se odzval na njen mail. Preden sva se uspela dogovoriti za termin izleta, sva si izmenjala kopico mailov, zdelo se je že, da bo težko uskladiti najine urnike, a na koncu je vseeno uspelo.
Dobila sva se v sredo popoldan na obali pri Sliemi. Strogega cilja nisva imela, vseeno pa sva se dogovorila, da bi si rada ogledala templje Ħaġar Qim in Mnajdra. Oba templja sta na jugu največjega otoka, približno 500 m narazen. Sta dva izmed 11-ih megalitskih templjev na Malti. Zgrajena sta bila v četrtem tisočletju pred našim štetjem, konkretno okrog 3600 – 3200 pr.n.š. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so te zgradbe ene izmed najstarejših prosto-stoječih zgradb na svetu. Keopsove piramide so bile zgrajene okrog 2500 pr.n.š., torej približno tisočletje po izgradnji teh malteških templjev.
Iz Slieme sva se torej z avtobusom odpeljala proti Valeti, kjer sva presedla na drugo linijo, proti jugu. Ceste na južnem delu otoka so precej slabe, zato je že sama vožnja po njih doživetje. Med vožnjo mi je povedala, da je na otoku že tri tedne in da v naslednjem tednu odhaja. Kot veliko mladih tujcev je tudi ona prišla na otok, da bi izboljšala svojo angleščino, čeprav po njenih besedah od tečaja ni imela veliko. V skupini, ki je v bila menda najvišjega težavnostnega nivoja, je bilo menda veliko Libijcev, Tunizijcev in ostalih severno-Afričanov z izredno slabo angleščino. Verjetno je imela punca smolo.
Avtobus na katerem sva se vozila je bil zmerno poln in zdelo se je, da je večino sopotnikov turistov. Zato sva predvidevala, da gredo oni prav tako na ogled istih templjev kot midva. Ta logika ni ravno popolnoma zanesljiva. Seveda sva zgrešila pravo postajo in se peljala že nazaj proti civilizaciji. Ko sva opazila sva izstopila in se peš namenila nazaj. Po poti sva poskušala štopati a brez sreče. Po dobrih 20-ih minutah hoje sva prišla do križišča. Ker nisva bila prepričana kam, sva povprašala voznico avtomobila, ki je ravno pripeljal mimo. Pokazala nama je karto, tudi ona je bila tujka. Skupaj smo našli pot in voznica nama je ponudila prevoz. Klasika. Tako se štopa tudi po Italiji – vstavljajo ti samo tujci :).
Punca, ki naju je pobrala prihaja iz Nemčije. Na Malti je (bila?) na delovnih počitnicah. Delala je v nevladni organizaciji za zaščito ptic. Lov na ogrožene vrste ptic je na Malti velik problem.
Končno prideva do templjev. Sprehodiva se po hribčku, proti šotorom, ki so jih za zaščito pred vremenskimi vplivi postavili nad templji. Pri vhodu povprašava za vstopnino. Cena 10€ naju kar preseneti. Jana je menila, da je to popolnoma preveč, in predlagala, da si ogledava drug tempelj (ki naj bi bil cenejši). Ko prideva do njega nama povejo, da bi vstopnice morala kupiti že zgoraj in da cena vključuje ogled ogled obeh templjev.
Sprehodila sva se na okoli ograde, nato pa odšla naprej, proti obali. Tam sva nekaj časa uživala v razgledu, občudovala pečine in smaragdno morje. Ko sva se naužila vseh lepot sva se odpravila proti zahodu. Slabo utrnjena pot je vodila nad pečinami. Najin cilj je bil Blue Grotto, priljubljena turistična lokacija na Malti. Ob poti sva dostikrat opazila tulce od šiber, običajno namenjenih streljanju ptic. Očitno govorice držijo.
Do hišic pri Blue Grotto-u sva hodila kake pol ure. Od tam sva ujela avtobus nazaj v civilizacijo. Za nekaj časa sva se ustavila še v eni izmed vasic, spila čaj in si kupila nekaj pastis-ov za malico. Potem pa domov, saj se je dan že nagibal k večeru.
