Po mirni soboti doma, smo se nekje okrog nedeljskega kosila s družbo iz hostla odločili, da bi bilo dobro izkoristiti ta dan (kolikor ga je še ostalo). Odpeljali smo se na kake pol ure oddaljeno plažo v Whites Bay. Najprej smo plažo zgrešili in se po makadamski cesti v neznano vozili kake 15 minut, ko pa smo ujeli avto naših kolegov, in se dogovorili za končen cilj, smo se obrnili.

Ko smo prispeli na plažo smo se sprehodili po njej. Splezali smo na bližnji grič in v zalivu nedaleč stran uživali v sončnem zahodu.

Ko smo se vrnili do avtomobila smo ugotovili, da smo izgubili enega od voznikov, zato smo po temi začeli iskalno akcijo. Plažo je zalivala plima in tema je ovirala iskanje. po kakih 20 minutah skrbi se je izgubljeni Italian končno prikazal. Menda nas je čakal na plaži pri avtomobilih, a očitno se je tip res dobro skril.

Konec dober, vse dobro.

V soboto je bil v hostlu dan za žur in večina gostov je bila do večera že fajn pod dozo. Meni ni bilo dosti do tega in sem ohranil trezno glavo.

Naslednji dan, ko so se pomirile glave sostanovalcev, s katerimi sem se poštekal, smo začeli razmišljati kam bi lahko šli v takem lepem vremenu. Odločili smo se za izlet do jezera Rotoiti. Ko smo po dobri uri vožnje prispeli do jezera, sem ugotovil, da sem se tu ustavil, ko sem prihajal v Blenheim in se s tremi Nemkami podal na sprehod po obali. Nekje na poti do jezera smo naleteli na prometno nesrečo, ko je tovornjakar zadel ob most čez reko in popolnoma uničil kabino tovornjaka. Ker je bil most zaprt so policisti promet precej pomembne ceste usmerili kar čez strugo reke. Kaj bi kompliciral.

Pretekla noč je bila tudi za nekatere iz naše odprave precej naporna, zato je bila ideja, da se tokrat podamo na krajši pohod. Napotili smo se po eni izmed poti a po kakih 20 minutah hoje po gozdu smo se strinjali, da bi bil verjetno razgled iz vrhov gora danes vreden napora. Na tabli na izhodišču je pisalo, da je za vzpon do vrha in povratek v dolino potrebnih 5h, a smo se kljub poznem odhodu odločili, da gremo in da se lahko kadarkoli obrnemo.

Tempo smo imeli res pošten in po kaki uri in 50min smo vsi štirje stali na vrhu 1700m+ visoke zasnežene gore. Razgled v dolino je bil resnično čudovit.

Po hitri malici in pivcu smo se obrnili in napotili nazaj. Do avta smo prišli ravno ob sončnem zahodu.

Po precej ležerni in lenobni soboti, sem imel za nedeljo planiran ribiški izlet. Zanj sva se zmenila s kolegom iz službe, pridružili pa so nama tudi nekaj sostanovalcev v najinih hostlih.

Po skoraj pričakovanem poznem odhodu smo se izpred njihovega hostla spravili okrog 10h. Do Piktona, kamor smo bili namenjeni je bilo kake dobre pol ure vožnje. Lokacije za ribarjenje nismo kaj dosti iskali, kar hitro smo se zadovoljili z malim valobranom, kamor smo znosili svojo opremo.

Vreme je bilo odlično in celo ribolov je šel precej OK. Celo neizkušeni ribiči smo ujeli kako ribo. Na sončku smo uživali kake tri ure in ujeli dovolj rib za večerjo.

Pretekli vikend sem prebil v enem od narodnih parkov Nove Zelandije z družbo iz novega hostla.

Za izlet smo se trije sostanovalci pogovarjali že v četrtek a komaj v poznem dopoldnevu sobote smo se odločili, da dejansko gremo. Na hitro (no ja …) smo naredili plan in si spakirali opremo. V zadnjem trenutku smo našli še četrtega člana odprave in ga počakali, da seje tudi on pripravil. Iz Blenheim-a, kjer smo nastanjeni, do narodnega parka Abel Tasman je približno 3 ure vožnje. Ker smo se za informacije in nakup vozovnic za čoln ustavili še v Nelson-u, smo do Marahau-a prišli ob mraku. oprtali smo si nahrbtnike in se podali v trgovino, kjer smo kupili nekaj piv. Po dobre pol ure hoje po temi, smo prišli do kampa, kjer smo planirali prenočevanje. Postavili smo šotor, se zagrizli v sendviče in si odprli pivo. Debata pod zvezdami je tekla o izobraževalnih sistemih po svetu, razlikah med državami iz katerih prihajamo, o parazitski malariji in genetsko modificiranih komarjih. Med pogovorom nas je zabaval prič brez kril, katerega smo poimenovali Kiwi (kljub dejstvu, da smo predvidevali, da je druga vrsta ptiča.

Zbudili smo se pred zoro. Jutro je bilo oblačno in čez slabi dve uri smo imeli odhod vodnega taxija. Ta je startal tik ob parkirišču, kjer smo čez noč pustili avto, za to smo šotor in ostalo opremo pustili v avtu. Ko smo se nabasali v čoln na prikolici na kopnem so nas s traktorjem odpeljali do morja, kjer so nas splovili. Morje je bilo mirno, ko smo se najprej usmerili proti jugu, kjer so nam pokazali “skalo razpolovljenega jabolka” (oprostite mi za lesen prevod) in gnezdišča kormoranov. Nato pa nazaj proti severu in proti nacionalnemu parku. Drug postanek smo naredili za fotografiranje tjulnov. Vse dekline na krovu so bile čisto raznežene. Po postanku na parih peščenih plažah, se je naša skupina izkrcala v Bark bay-u.

Takoj po izkrcanju se nam (štirim tipom) je pridružila prva deklina. Avstralka na počitnicah v Novi Zelandiji potuje sama in si je zaželela družbe za pohajanje po naravi. Prvi postanek je bil Sandfly bay, zaliv ki je dobil ime po nadležnih mušicah, ki grizejo in spravljajo ob živce vsakogar, ki se ni polil s odganjalcem mrčesa. Kake dve uri kasneje smo pobrali še dve deklini in kljub relativno veliki skupini (7 ljudi) nismo imeli dveh ljudi iz iste države, zastopani pa so bili skoraj vsi kontinenti (Vsi razen Afrike. No, in Antarktike.) Zasedbo je sestavljala deklina iz Quebeck-a (Kanada), cimer iz ZDA, punca iz Čila, sostanovalec iz Argentine, prej omenjena Avstralka, Japonec in vaš najdražji …

Celotna pot naj bi trajala 8 ur a vsi smo bili optimistični, da lahko z našim tempom ta čas skrajšamo nekako na 6h. Kakih 9 ur po štartu smo se utrujeni privlekli nazaj do vhoda v park, kjer smo pustili avto. Tekom dneva smo se precej ustavljali, si vzeli veliko časa za kosilo in kopanje v tolmunu ledenega potoka. Bilo je precej zabavno in nenazadnje smo bili kar pridni, saj smo prehodili kakih 25 km.

V zadnjih kilometrih smo vsi že sanjali večerjo, večini se nam je luštalo velikega burgerja s krompirčkom. Lokal z odličnimi burgerji pri izhodišču je bil zaprt, saj se je s koncem aprila zaključila sezona. Tako smo se zadovoljili z indijsko restavracijo v bližnjem mestu. K večerji smo povabili še eno kolegico, bivšo sostanovalko iz domačega hostla. Odlično indijsko hrano smo zmazali v trenutku.

Vožnja domov je bila precej razburljiva, cesta je bila meglena in kolega, ki je vozil, se ni bal ovinkov. Mogoče pa sem bil jaz pretirano prestrašen. Kljub vsemu smo varno prispeli domov in se precej hitro zakopali med rjuhe. Naslednji dan je bil (prvi) delavni dan v novi službi in sredi noči nas bo zbudil požarni alarm. Če bi to vedel, bi si najbrž nastavil dve budilki.

Pred dobrim tednom, 25. aprila so Novozelandci  praznovali enega njihovih večjih praznikov: ANZAC day.

Na ta dan se prebivalci Nove Zelandije in Avstralije spominjajo na vojake padle v boju. V jutro 25. aprila 1915 so se vojaki avstralskega in novozelandskega korpusa izkrcali na turškem polotoku Galipoli, kjer so v naslednjih osmih mesecih utrpeli velike izgube. Ta dan je tako v očeh Avstralcev kot Novozelandcev viden kot preporod njihovega naroda in oboji mu dajejo velik pomen kot dogodek, ki je bil pomemben pri formaciji narodne identitete.

Prvo praznovanje je bilo že leta 1915, 30 aprila, le nekaj dni po izkrcanju. Od takrat so se proslave vrstile praktično vsako leto. Tekom zadnjih 100 let je popularnost praznika precej nihala. Najnižjo popularnost je praznik dosegel v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko so vojaki Nove Zelandije sodelovali v misijah v Vietnamu. V zadnjih desetletjih pa je, zanimivo, popularnost praznika v porastu. Bolj kot kadarkoli prej so v praznovanje vključeni tudi mladi. Na dan spomina se darujejo bogoslužja ob zori, kasneje pa poteka vojaški sprevod čez mesto. Ljudje si na prsa pripnejo papirnat Makov cvet, ki ima zanimivo zgodbo.

Leta 1921 je organizacija vojnih veteranov Nove Zelandije naročila 350.000 v Franciji narejenih Makovih cvetov, ki naj bi jih prodajali na dan premirja (Armstance day), ki se praznuje 11 novembra vsako leto (v spomin na premirje ob koncu prve svetovne vojne podpisano v Franciji 11. novembra 1918 ob 11h). Zaradi zamude ladje, ki je umetne cvetove dostavljala, so jih prodali ob prvi primerni priložnosti, torej na ANZAC dan, ob koncu aprila.

Spomin na herojstvo vojakov je močno politično orodje za promocijo narodne zavesti in jasno je bil ta dan izrabljen tudi za ta namen.

Ko vidim, kako složno se Novozelandčev spominjajo dogodkov pred več kot sto leti pomislim, kako se Slovenci spominjamo svojih izgub v obeh vojnah in v drugih oboroženih spopadih. Slovenci smo v 1. svetovni vojni izgubili več kot 35 tisoč rojakov, največ v Galiciji in na Soški fronti. Kljub dejstvu, da smo geografsko bližje lokacijam, kjer so se odvijali spopadi, se o tem nisem velikokrat pogovarjal niti s prijatelji, niti doma. Vojne so sigurno odprla mnoge rane med Slovenci, o katerih pa se, zanimivo, še vedno ne znamo kulturno pogovarjati.