Izlet v narodni park Abel Tasman

Pretekli vikend sem prebil v enem od narodnih parkov Nove Zelandije z družbo iz novega hostla.

Za izlet smo se trije sostanovalci pogovarjali že v četrtek a komaj v poznem dopoldnevu sobote smo se odločili, da dejansko gremo. Na hitro (no ja …) smo naredili plan in si spakirali opremo. V zadnjem trenutku smo našli še četrtega člana odprave in ga počakali, da seje tudi on pripravil. Iz Blenheim-a, kjer smo nastanjeni, do narodnega parka Abel Tasman je približno 3 ure vožnje. Ker smo se za informacije in nakup vozovnic za čoln ustavili še v Nelson-u, smo do Marahau-a prišli ob mraku. oprtali smo si nahrbtnike in se podali v trgovino, kjer smo kupili nekaj piv. Po dobre pol ure hoje po temi, smo prišli do kampa, kjer smo planirali prenočevanje. Postavili smo šotor, se zagrizli v sendviče in si odprli pivo. Debata pod zvezdami je tekla o izobraževalnih sistemih po svetu, razlikah med državami iz katerih prihajamo, o parazitski malariji in genetsko modificiranih komarjih. Med pogovorom nas je zabaval prič brez kril, katerega smo poimenovali Kiwi (kljub dejstvu, da smo predvidevali, da je druga vrsta ptiča.

Zbudili smo se pred zoro. Jutro je bilo oblačno in čez slabi dve uri smo imeli odhod vodnega taxija. Ta je startal tik ob parkirišču, kjer smo čez noč pustili avto, za to smo šotor in ostalo opremo pustili v avtu. Ko smo se nabasali v čoln na prikolici na kopnem so nas s traktorjem odpeljali do morja, kjer so nas splovili. Morje je bilo mirno, ko smo se najprej usmerili proti jugu, kjer so nam pokazali “skalo razpolovljenega jabolka” (oprostite mi za lesen prevod) in gnezdišča kormoranov. Nato pa nazaj proti severu in proti nacionalnemu parku. Drug postanek smo naredili za fotografiranje tjulnov. Vse dekline na krovu so bile čisto raznežene. Po postanku na parih peščenih plažah, se je naša skupina izkrcala v Bark bay-u.

Takoj po izkrcanju se nam (štirim tipom) je pridružila prva deklina. Avstralka na počitnicah v Novi Zelandiji potuje sama in si je zaželela družbe za pohajanje po naravi. Prvi postanek je bil Sandfly bay, zaliv ki je dobil ime po nadležnih mušicah, ki grizejo in spravljajo ob živce vsakogar, ki se ni polil s odganjalcem mrčesa. Kake dve uri kasneje smo pobrali še dve deklini in kljub relativno veliki skupini (7 ljudi) nismo imeli dveh ljudi iz iste države, zastopani pa so bili skoraj vsi kontinenti (Vsi razen Afrike. No, in Antarktike.) Zasedbo je sestavljala deklina iz Quebeck-a (Kanada), cimer iz ZDA, punca iz Čila, sostanovalec iz Argentine, prej omenjena Avstralka, Japonec in vaš najdražji …

Celotna pot naj bi trajala 8 ur a vsi smo bili optimistični, da lahko z našim tempom ta čas skrajšamo nekako na 6h. Kakih 9 ur po štartu smo se utrujeni privlekli nazaj do vhoda v park, kjer smo pustili avto. Tekom dneva smo se precej ustavljali, si vzeli veliko časa za kosilo in kopanje v tolmunu ledenega potoka. Bilo je precej zabavno in nenazadnje smo bili kar pridni, saj smo prehodili kakih 25 km.

V zadnjih kilometrih smo vsi že sanjali večerjo, večini se nam je luštalo velikega burgerja s krompirčkom. Lokal z odličnimi burgerji pri izhodišču je bil zaprt, saj se je s koncem aprila zaključila sezona. Tako smo se zadovoljili z indijsko restavracijo v bližnjem mestu. K večerji smo povabili še eno kolegico, bivšo sostanovalko iz domačega hostla. Odlično indijsko hrano smo zmazali v trenutku.

Vožnja domov je bila precej razburljiva, cesta je bila meglena in kolega, ki je vozil, se ni bal ovinkov. Mogoče pa sem bil jaz pretirano prestrašen. Kljub vsemu smo varno prispeli domov in se precej hitro zakopali med rjuhe. Naslednji dan je bil (prvi) delavni dan v novi službi in sredi noči nas bo zbudil požarni alarm. Če bi to vedel, bi si najbrž nastavil dve budilki.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.