Pred kratkim sem zaključil drugo izkušnjo z Workaway-om na Novi Zelandiji. Dober teden dni sem preživel pri družini z veliko hišo, malo kmetijo in parimi sobami za oddajo. Tekom tega tedna sem opravljal različna dela okrog hiše.

Ko sem prispel v četrtek, me je pozdravila Fiona, lastnica kmetije. Predstavila me je Dean-u, njenemu partnerju. Oba sta Kivija srednjih let, ločena od njunih prvih zakoncev. Dean je velik mož Maori krvi, Fiona družina pa ima korenine  v Angliji. On se ukvarja z ribiškim turizmom, poleti v Novi Zelandiji, pozimi pa (že nekaj let) na ekskluzivnih jahtah bogatašev v severni Avstraliji. Ona skrbi za kmetijo in poleti za oddajo sob v hiši in apartmajev poleg nje. Z nami je živel še Rob, mož Dean-ove sestre.

Fiona in Dean sta imela veliko smole v življenju, še posebej v zadnjem letu. Že pred leti se je ponesrečila ena izmed Dean-ovih hčera, zaradi padca iz konja je ostala paralizirana. Kako leto kasneje je njegova druga, 7 let stara hčer umrla v prometni nesreči, ko se je prevrnil avto, ki ga je po polju doma vozil njen 10-letni prijatelj. V začetku letošnjega leta je Dean-ova mama bila odpeljana v bolnico. Bila je resno bolna in vedelo se je, da ne bo živela več dolgo. Obiskala jo je celotna družina, njen mož, Dean-ov oče, pa naj bi se začasno naselil v bližnji motel, da bi jo lahko obiskoval bolj pogosto. Med tem, ko je Dean urejal stvari pri recepciji motela je njegov oče stopil iz avtomobila in se napotil proti vhodu. na stopnicah mu je spodrsnilo in z glavo je udaril ob tla. Ko je to videl Dean, mu je hitel pomagati in zaradi napora pri dvigovanju si je poškodoval hrbtenico. Njegov oče je do danes v bolnišnici, paraliziran od vratu navzdol, njegova mama je umrla dan po incidentu. Poleg vseh teh nesrečnih zgodb sta v preteklem letu meda preživela še kup zlomov rok in udarcev v glavo, poškodovanih gležnjev … Res slabo leto. Tako je bilo razumljivo, da je bil mož precej resen in ne pretirano zgovoren. Vseeno sem ga tekom tedna nekajkrat ujel, da se je pošalil.

Z Rob-om sva tako pomagala predvsem Dean-u pri delu okrog hiše. Dvigovanje kakršnihkoli bremen zanj ne pride v poštev, prav tako prepogibanje in delo v čudnih položajih. Tako je vso fizično delo padlo na naju. Skoraj tri dni porabila za prenavljanje fug v tlaku po hiši, pospravila in uredila sva delavnico, premaknila nekaj luči in električne napeljave, uredila drenažo vode na parkirišču za hišo, urejala zelenje okrog hiše.

Jaz naj bi za prenočišče in hrano delal 5 ur na dan, vse dodatne ure pa naj bi dobil plačane. Že prvi dan sem se odločil, da bom delal dokler bosta delala Dean in Rob, kar je včasih naneslo tudi do 10 ur na dan. Dean me je izzval tudi z IT nalogo, ki jo več njegovih kolegov “strokovnjakov” ni uspelo rešiti. Če jo rešim, je dejal, mi kupi nov akumulator za moj avto.

Po dobrem tednu dni sem se odločil, da je čas za premik naprej. Akumulator sta mi zares kupila in vesel sem, ko avto vžge brez prigovarjanja. Poleg tega sem v večernih urah “hekal” notranjost avtomobila – odstranil srednjo vrsto sedežev in vgradil posteljo/mizo. Kljub podarjenemu akumulatorju in možnosti uporabe delavnice sem ob slovesu vseeno pričakoval še par 100$ gotovine za moje delo. Na moje rahlo razočaranje se to ni zgodilo. Vseeno se s tem nisem pretirano obremenjeval. Poslovil sem se, si pripravil zvočno knjigo za na pot in se usmeril proti Christchurchu. Na cilj sem prispel po kakih 8 urah vožnje. Končno sem lahko prebral SMS, ki sem ga prejel nekje med vožnjo. Pisala mi je Fiona in povpraševala po mojem bančnem računu, saj sta se po mojem odhodu premislila in odločila, da si nekaj dodatnega plačila vseeno zaslužim. Juhej!

Danes sem imel prost delavni dan in po planu sem se odpravil na ogled največje turistične atrakcije v tem koncu države – Milford sound. Fjord je bil v TripAdvisor-jevi anketi leta 2008 izbran kot najboljša turistična destilacija na Svetu, še danes pa je verjetno najbolj obiskana turistična točka Nove Zelandije.

Ko sem se zjutraj lenobno pripravljal za izlet, nisem pričakoval, da se mi bo kasneje mudilo. Izkaže se, da skoraj milijon novozelandskih turistov potuje dejansko bogu za hrbet, da bi videli kar nekateri opisujejo kot osmo čudo sveta. Zaliv je od mesta Te Anau oddaljen kakih 120km, “avtocesta” (highway 94) pa je podobno, kot ostale “avtoceste” v državi bolj podobna kaki slovenski ovinkasti regionalki. Vseeno pa so razgledi res vredni poti. Mogočne gore in širne ledeniške doline ti dajo priložnost za razmislek o pomembnosti človeka. Če imaš čas.

Po kakih dveh urah vožnje in parih kratkih postankih se je cesta že pošteno zarinila med visoke gore. Vedno bolj pogoste so bile table, ki so opozarjale na pogoste snežne plazove in prepovedovale ustavljanje. Ob robovih doline so bili vidni iztoki nedavnih snežnih osipov, kot melišča iz snega. Ko se je cesta zarila v eno izmed mogočnih gora sem vedel, da sem že skoraj tam. Dober kilometer dolg tunel so v granitno pobočje začeli kopati leta 1935. Če je verjetni Wikipediji je tunel začelo kopati 5 delavcev s krampi in samokolnicami. Članek nato nadaljuje: “napredek je bil počasen” :D. Tunel so končno odprli leta 1953 in po današnji vožnji skozenj se zdi da ga od takrat niso kaj dosti obnavljali.

Preden sem se spustil povsem do mesta, sem se ustavil še ob The Chasm, ki je korito, ki ga je reka vklesala v živo skalo. Če si videl_a korita Soče ne boš pretirano šokiran_a.

Po tako dolgi vožnji mi ni ostalo drugega, kot da malo zapravljam (no, mogoče bi lahko počel kaj drugega). Privoščil sem si malico in si kupil karto za katamaran (79$). Če bi vedel, da so vozovnice pozno popoldne precej cenejše (45$), mojim gostiteljem ne bi obljubil, da bom kuhal večerjo. No, kaj čmo.

Plovba je trajala kake dve uri in prav sem imel, ko sem predvideval, da “če sem že tu, si moram to privoščit”. Obpluli smo celoten fjord, vse do morja in nazaj. Kapitan, sproščen, prijazen in precej zgovoren dečko mojih let nam je po ozvočenju razlagal o naravi, ki jo vidimo, v privatnem pogovoru pa je zaupal tudi kako zgodbo iz življenja in dela sredi ničesar.

Po vrnitvi v pristan sem odhitel do avta, katerega so mi prijazni Avstralci pomagali vžgati, nato pa direktno domov in za štedilnik. Večerja je bila pozneje kot po planu, a jedci so jo vseeno pohvalili.

Novim dogodivščinam naproti.

V torek sem ponovno nabasal nahrbtnike in pospravil vso navlako iz bivalnega kontejnerja, ki je bil moj dom preteklih nekaj tednov. Poslovil sem se od sodelavcev in uredil še zadnjo službeno papirologijo. Štartal sem v zgodnjem popoldnevu.

Prvič sem se ustavil že kakih 30 km južno, v Fox-u, mestecu kjer sem preživel nekaj tednov. S kolegico, ki je bila v tistih tednih moja šefica, sva ob čaju in jabolčnem drobljencu filozofirala o življenju, vesolju in sploh vsem. Kljub zanimivi debati sem moral nadaljevati pot, saj sem planiral prevoziti še dobrih 200 km. Dolga zimska noč me je ujela že nekje na pol poti, okrog mesteca Haast. Tam sem se ustavil, da nakupim kaj hrane za večerjo, a ker je bila edina trgovina zaprta, sem povečerjal v edinem odprtem pub-u. Kljub dejstvu, da sem na zahodni obali že skoraj dva meseca, sem Whitebait, omleto z drobcenimi ribicami, ki je značilna jed te regije poizkusil prvič.

Po trdi temi in vztrajnem dežju sem nadaljeval vožnjo preko prelaza Haast, ki bi bil verjetno precej lepši, če bi ga lahko videl. Sodeč po zemljevidu sem preskočil tudi kar nekaj slapov. Kamp sem postavil ob severnem delu jezera Wanaka.

V sredo sem se zbudil v hladno jutro. Vseeno pa mi gorsko vreme ni prišlo do živega, saj sem pod odejo in zavit v dve spalni vreži spal kot kralj. Razgledi nad jezerom so bili lepi a še bolj kot to me je razveselilo dejstvo, da je avto vžgal. Zaradi slabega akumulatorja sem se že dan popraj sprijaznil z dejstvom, da bom zjutraj vstavljal mimo vozeče avtomobile s kabli za akumulator. Nekako to ni bilo potrebno. Se pa vseeno navajam parkirati avto “na pesimista” tako, da je havba motorja lahko dostopna. Za vsak primer.

Odpeljal sem se naprej do Wanaka-e. V mestu v katerem sem se ustavil na mojem prvem novozelandskem izletu sedaj bivata dva kolega iz Blenheim-a. Že par dni poprej sem pisal obema a se je odzval le en. Žal pa se mi tudi z njim se ni uspelo dobiti na pijačo. Ko sem čakal na njegov odgovor, sem se vozil čez mestece, nakar naletim na dva štoparja. Z smučmi in desko sta štopala izven mesta in zdelo se mi je prav, da svetovni štoparski skupnosti vrnem uslugo. Vso opremo smo nabasali v avto, pri čemer smo mojo spalnico morali preurediti v dnevno sobo in ropotarnico. Avstralska turista sta mi med potjo proti smučišču povedala da sta v mestu že kaka dva meseca, med tem pa le smučata in uživata v brezdelju. Kasneje sem slišal še za več primerov (mladih) avstralskih turistov, ki na Novi Zelandiji za počitnice zapravljajo tisoče in tisoče dolarjev.

Na poti nazaj sem postal ob malem plezališču, kjer sem pojedel zajtrk. Nato sem se sprehodil še na hrib, ki se mi je ravno nastavil na poti. Nad jezercem se je razpiral pogled na zasnežene gore, na drugo stran pa na veliko jezero Wanaka. Oblaki, ki so se lovili po pokrajini jo niso prav nič prikrajšali pri njeni čarobnosti. Vesel sem bil tudi, ko se je iz razgledne točke umaknila skupinica (francoskih) turistov in so me prepustili v popolnem miru.

Vrnil sem se do avta, kjer sem še malo posedel, zbral svoje misli in srkal tople sončne žarke. Nato sem se odpeljal nazaj do mesta, kjer sem naredil le še hiter krog. Odločil sem se, da na odziv kolega ne bom več čakal in se usmeril proti novozelandski turistični prestolnici – Queenstown-u. Razgledi ob poti so bili (kot ponavadi) čudoviti, še posebej na prelazu nad mestom.

V Queenstown-u sem bil dogovorjen s Timejo, kolegico iz domače doline. Ob sprehodu in kavi mi je povedala o njenih dogodivščinah v Indoneziji in prvih vtisih na Nove Zelandije. Skupaj sva preživela večji del popoldneva in večera nakar sem se odpeljal iz mesta v iskanju primernega prostora za prenočišče. V strahu pred kaznijo za nepravilno kampiranje – v okolici Queenstown-a ne smeš prenočevati v vozilu ki nima WC-ja – sem se odpeljal v približno 40km oddaljen kamp južno ob jezeru.

Še eno jutro v raju (torej v oblakih) in ponovno dobra volja ob vžigu avtomobila. V bližnji počitniški vasi sem opravil osnovne fiziološke potrebe, nato pa pozajtrkoval s pogledom na jezero. Korak mi je postal tudi pri plakatu ob mali železniški postaji, ki je opisoval zgodovino železnice v teh krajih. Po zajtrku sem se odpeljal naprej, južno proti Te Anau. Moj cilj je mala domačija, kjer sem dogovorjen za delo za prenočišče za naslednjih nekaj dni. Med tem bom predvidoma obiskal bližnje znamenitosti in mogoče celo popravil avto. :)

V zadnjem času sem zaradi pomanjkanja gostov v hotelu imel precej prostih dni. Za čuda so nekateri izmed teh dni bili celo sončni in odločil sem se, da je končno čas za pohod v hribe.

Moj cilj je bil dobrih 1300 metrov visok Alex Knob, eden izmed hribov nad našim mestecem. Od doma sem se odpravil peš in po cesti do parkirišča za dostop do ledenika štopal mimo vozeče avtomobile. Ustavil mi je drugi ali tretji avto. Z njimi sem se peljal vse do parkirišča, kar se je izkazalo, da je bilo predaleč. Tako se se peš vrnil kake dva kilometra kjer se pot zarine v  hrib. V prvem delu je pot široka kot pločnik in lepo urejena. Brez problema bi se dalo po njej kolesariti (če kolo ni obloženo s težkimi torbami ). Pot pelje do malega jezerca, malo pred njem pa se v hrib odcepi mala stezica, ki pelje proti vrhu hriba. Brez pomisleka sem se zagrizel v hrib, če bo čas si bom ogledal jezero po povratku. Kaj hitro sem se ogrel dovolj, da sem lahko pospravil  par plasti obleke. Naslednje par ur se je pot vila po deževnem gozdu in le redkokdaj se je skozi gosto listje do tal prebilo sonce. Kasneje, proti vrhu sta se le odprla dva ali trije razgledi po dolini, kjer sem se lahko ustavil za nekaj minut, da zadiham in se odžejam. Po dobrih treh urah hoje sem se prebil nad gozdno mejo, kjer so bila tla na debelo pobeljena s snegom. Kljub dobri obutvi mi je na shojenem snegu precej drselo in dereze na čevljih pohodnikov iz Avstralije niti niso bile taka neumnost. Kljub vsemu sem se brez večjih težav prebil do vrha, kjer se je odprl čudovit razgled povsod naokrog. Južne Alpe  so bile kot na dlani, prelep je bil pogled na ledenik (katerega sem par dni prej gledal iz zraka), lepo se je videlo tudi vasico Franz Josef, bližnje jezero in obalo Tasmanskega morja.

Ob povratku sem se ustavil še ob jezeru v dolini, kjer sem srečal par Argentincev, kolegov iz vasi.

Danes sem letel s helikopterjem. Zrakomlatom. Bilo je fajn.

Zbudil sem se v nepričakovano sončen dan in ker nisem imel službe, sem se napotil v vas. Že preden sem prišel na Novo Zelandijo sem slišal, da se da dobiti precej ugoden let nad gorami, če delaš v turističnem sektorju. Tako sem, kot že precejkrat v preteklih tednih, stopil do pisarne ene od mnogih letalskih podjetji v mestu in povprašal, če imajo kak prosti sedež za lokalce. Kot ponavadi so me odklonili češ “trenutno nimamo nič, a poizkusi čez kako uro”. Za kako uro sem se usedel v gostilno na drugi strani ceste, kjer sem izmenjal par besed z dvema vrstnikoma, ki delata v baru. Po dolgem, dolgem času sem v roke vzel tudi skicirko in svinčnik in na papir poizkusil preliti nekaj idej, ki jih že nekaj časa nosim v mislih.

Po uri pogovorov in vroče čokolade (katero sem, presenetljivo, dobil zastonj), sem se vrnil čez cesto. Poizkusiti ni greh (četudi že 10-ič). In res, kdor vztraja, mu bo (verjetno nekoč) uspelo. Mojster za pultom je rekel, da imajo še en prost sedež, me stehtal, jaz pa sem mu oddal torbo, ki jo (verjetno zaradi prostora) ne dovolijo. Pred stavbo mi je v monotonem glasu razložil varnostna pravila za plovilu (ne približuj se repu, varuj pokrivala in druge predmete, ki jih veter lahko odpihne, ne odpiraj vrat …). Nato sva se sprehodila do bližnjega travnika, na katerem je posejanih okrog 10 okroglih ‘otočkov’, kjer pristajajo in vzletajo helikopterji. Pred vzletom so natočili gorivo (kar menda zaradi nižje porabe naredijo pred vsakim letom), nato pa smo se posedli v majhno kabino. Z menoj se je v kabino stisnila še tričlanska družina (mož na sedež zadaj, poleg mene, žena in otrok spredaj) in seveda pilot. Nadeli smo si slušalke in vzleteli. Precej nedramatično. Pilot se je kmalu za tem predstavil in začel razlagati o ledeniku in njegovih lastnostih, zgodovini … Ledenika v Fox-u in Franz Josef-u sta dva od edinih treh ledeniku na svetu, ki se končajo v deževnem gozdu. Tretji je nekje v Argentini.

Poleteli smo južno, nato pa vzhodno po dolini ledenika. Zaokrožili smo nad izvirom ledenika, névé, kjer pade okrog 400mm dežja na leto oz več 10 m (da, metrov) snega. Ta sneg se pod lastno težo stisne v led, ki pa potem drsi v dolino. Zaradi topografije, temperatur in velike površine neve-ja, sta ledenika tu ena najhitreje drsečih ledenikov na svetu.

Let smo prekinili s pristankom na eni od zasneženih ravnic nad ledenikom. Kot planincu mi je bilo žal, da smo imeli le nekaj minut in ni bilo časa za vzpon na kak vrh. Razgled od tam bi bil boljši, po drugi strani pa je tak razgled veliko več vreden, če na vrh prideš peš. Verjetno smo pristali nekje na višini Triglava ali vsaj Krederice, kar za zadnjih nekaj let mojih potepanj verjetno predstavlja največjo višino nad morjem. Zadnja leta sem se precej bolj držal obal.

Po postanku smo let nadaljevali južno, proti že omenjenemu ledeniku Fox. Leteli smo nazaj po dolini ledenika, nad vasico Fox, nato pa nad cesto nazaj proti Franz Josef-u od kjer smo let začeli.

Celoten polet je trajal kake pol ure. Turisti za tak let plačajo okrog NZ$300. Obstajajo tudi daljši in krajši (dražji/cenejši) poleti. Jaz sem polet plačal z zabojem piva, kar je naneslo dobrih 30 dolarjev.

Polet je bil čudovit in resnično sem vesel, da sem ga bil deležen. Kljub dejstvu, da sem polet res dolgo pričakoval in si ga želel, pa nad samo izkušnjo nisem bil tako navdušen, kot nad poletom z letalom med kolesarjenjem lani avgusta. Verjetno je to povezano tudi z dejstvom, da od naključnega neznanca v malem mestecu v Litvi res nisem pričakoval povabila na izlet z letalom. Vseeno je bil danes res super dan.