Mimo turističnih središč nazaj v naravo

Novim dogodivščinam naproti.

V torek sem ponovno nabasal nahrbtnike in pospravil vso navlako iz bivalnega kontejnerja, ki je bil moj dom preteklih nekaj tednov. Poslovil sem se od sodelavcev in uredil še zadnjo službeno papirologijo. Štartal sem v zgodnjem popoldnevu.

Prvič sem se ustavil že kakih 30 km južno, v Fox-u, mestecu kjer sem preživel nekaj tednov. S kolegico, ki je bila v tistih tednih moja šefica, sva ob čaju in jabolčnem drobljencu filozofirala o življenju, vesolju in sploh vsem. Kljub zanimivi debati sem moral nadaljevati pot, saj sem planiral prevoziti še dobrih 200 km. Dolga zimska noč me je ujela že nekje na pol poti, okrog mesteca Haast. Tam sem se ustavil, da nakupim kaj hrane za večerjo, a ker je bila edina trgovina zaprta, sem povečerjal v edinem odprtem pub-u. Kljub dejstvu, da sem na zahodni obali že skoraj dva meseca, sem Whitebait, omleto z drobcenimi ribicami, ki je značilna jed te regije poizkusil prvič.

Po trdi temi in vztrajnem dežju sem nadaljeval vožnjo preko prelaza Haast, ki bi bil verjetno precej lepši, če bi ga lahko videl. Sodeč po zemljevidu sem preskočil tudi kar nekaj slapov. Kamp sem postavil ob severnem delu jezera Wanaka.

V sredo sem se zbudil v hladno jutro. Vseeno pa mi gorsko vreme ni prišlo do živega, saj sem pod odejo in zavit v dve spalni vreži spal kot kralj. Razgledi nad jezerom so bili lepi a še bolj kot to me je razveselilo dejstvo, da je avto vžgal. Zaradi slabega akumulatorja sem se že dan popraj sprijaznil z dejstvom, da bom zjutraj vstavljal mimo vozeče avtomobile s kabli za akumulator. Nekako to ni bilo potrebno. Se pa vseeno navajam parkirati avto “na pesimista” tako, da je havba motorja lahko dostopna. Za vsak primer.

Odpeljal sem se naprej do Wanaka-e. V mestu v katerem sem se ustavil na mojem prvem novozelandskem izletu sedaj bivata dva kolega iz Blenheim-a. Že par dni poprej sem pisal obema a se je odzval le en. Žal pa se mi tudi z njim se ni uspelo dobiti na pijačo. Ko sem čakal na njegov odgovor, sem se vozil čez mestece, nakar naletim na dva štoparja. Z smučmi in desko sta štopala izven mesta in zdelo se mi je prav, da svetovni štoparski skupnosti vrnem uslugo. Vso opremo smo nabasali v avto, pri čemer smo mojo spalnico morali preurediti v dnevno sobo in ropotarnico. Avstralska turista sta mi med potjo proti smučišču povedala da sta v mestu že kaka dva meseca, med tem pa le smučata in uživata v brezdelju. Kasneje sem slišal še za več primerov (mladih) avstralskih turistov, ki na Novi Zelandiji za počitnice zapravljajo tisoče in tisoče dolarjev.

Na poti nazaj sem postal ob malem plezališču, kjer sem pojedel zajtrk. Nato sem se sprehodil še na hrib, ki se mi je ravno nastavil na poti. Nad jezercem se je razpiral pogled na zasnežene gore, na drugo stran pa na veliko jezero Wanaka. Oblaki, ki so se lovili po pokrajini jo niso prav nič prikrajšali pri njeni čarobnosti. Vesel sem bil tudi, ko se je iz razgledne točke umaknila skupinica (francoskih) turistov in so me prepustili v popolnem miru.

Vrnil sem se do avta, kjer sem še malo posedel, zbral svoje misli in srkal tople sončne žarke. Nato sem se odpeljal nazaj do mesta, kjer sem naredil le še hiter krog. Odločil sem se, da na odziv kolega ne bom več čakal in se usmeril proti novozelandski turistični prestolnici – Queenstown-u. Razgledi ob poti so bili (kot ponavadi) čudoviti, še posebej na prelazu nad mestom.

V Queenstown-u sem bil dogovorjen s Timejo, kolegico iz domače doline. Ob sprehodu in kavi mi je povedala o njenih dogodivščinah v Indoneziji in prvih vtisih na Nove Zelandije. Skupaj sva preživela večji del popoldneva in večera nakar sem se odpeljal iz mesta v iskanju primernega prostora za prenočišče. V strahu pred kaznijo za nepravilno kampiranje – v okolici Queenstown-a ne smeš prenočevati v vozilu ki nima WC-ja – sem se odpeljal v približno 40km oddaljen kamp južno ob jezeru.

Še eno jutro v raju (torej v oblakih) in ponovno dobra volja ob vžigu avtomobila. V bližnji počitniški vasi sem opravil osnovne fiziološke potrebe, nato pa pozajtrkoval s pogledom na jezero. Korak mi je postal tudi pri plakatu ob mali železniški postaji, ki je opisoval zgodovino železnice v teh krajih. Po zajtrku sem se odpeljal naprej, južno proti Te Anau. Moj cilj je mala domačija, kjer sem dogovorjen za delo za prenočišče za naslednjih nekaj dni. Med tem bom predvidoma obiskal bližnje znamenitosti in mogoče celo popravil avto. :)

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.