Varnostnik ob polju nama ni dal miru. Zakaj bi sploh bil varnostnik ob nekem polju?

Noč je bila hladna in vlažna. Šotor je bil zjutraj zunaj moker od rose in znotraj se je kot ponavadi nabral kondenz. Spet sva pospravila nespresušenega in odkolesarila v mrzlo jutro. Topel čaj ali kava bi se res prilegla, a sva prevozila dvajset kilometrov preden sva ga našla in se ustavila za zajtrk. Za razliko od Slovenije, ki ima gostilno v vsaki vasi, tega na Poljskem nisva videla. Prevozila sva nešteto vasi, mnoge izmed njih so imele v centru ogromno cerkev, gostilne pa nikjer. Vseeno se v vsaki vasici najde vsaj ena trgovinica, res pa je, da včasih od zunaj izgleda kot stanovanjska hiška.

Zvečer sva prikolesarila v Małogoszcz. Tam so naju navdušeni srednješolci in vaški župnik napotili do sosednje vasi, kjer je stal lokalni hotel. Tam naj bi se bilo lahko dogovoriti glede cene. Ob pogledu na impresiven kompleks sva o tem močno podvomila. Dvom se je izkazal za neupravičenega, saj sva brez problema dobila sobo za 20 złotov.
V Małogoszczu sva tudi bolj podrobno preučila zemljevid in videla, da je poleg polja, kjer sva spala prejšnjo noč, psihiatrična bolnišnica. Zato verjetno tudi varnostnik.

Naslednji dan naju je pot spet vodila po neskončnih ravninah. Poljske ceste so ravne, ovinkov skoraj ni. Kjer so, so dobro označeni.
Zvečer sva prišla do Nowega Miasta. Ker je začelo deževati sva se odločila, da raje, kot da postaviva šotor, poiščeva streho. Srečo sva poizkusila pri bolnišnici, oziroma pri reševalcih. Odprli so nama prazno garažo, v kateri je bil star kavč. Zvečer sva dobila čaj, zjutraj pa kavo in krof. Mlajši reševalec, ki je znal malo angleško, je moral na delo v sosednje mesto, ostal je eden od starejših. Sprva smo se še malo lovili, kasneje pa smo se dobro razgovorili. Kot reševalec dela že 40 let, do penzije mu manjkajo še 3. Preučili smo najino pot na zemljevidu, se pogovarjali o tem kaj počneva, o trenutno aktualnih olimpijskih igrah in še in še. Celoten pogovor je tekel praktično brez angleške besede. Res presenetljivo, kako sva se večkrat lažje kaj dogovorila in izvedela od starejših ljudi, ki sploh niso znali angleško.
Poljsko sva prevozila od juga do severovzoda in znanje angleščine se proti vzhodu občutno zmanjšuje. No, večjih težav z razumevanjem na srečo vseeno nisva imela, saj se je najino razumevanje poljščine vsak dan izboljševalo.

​V Krakovu sva se zasedela kar nekaj časa. Dobro sva se spočila, se konkretno najedla in pošteno napila. Tretji dan sva se hotela odpraviti že precej zgodaj, a naju je zadržal dež. Med čakanjem sva napisala nekaj zapisov za blog, izbrala in naložila slike. To je trajalo precej dlje, kot sva predvidela in ko sva v hostlu spakirala stvari in se končno odpeljala proti obrobju mesta, je bil občutek vožnje s kolesom resnično odličen.

Na kolesu običajno delava okrog 80 kilometrov na dan. Samo kolesarjenje traja le 4 do 6 ur na dan, a realno trajajo premiki z vsemi pavzami večinski del dneva. Na pot se odpravljala zjutraj, večinoma med 7 in 9-o uro. V zadnjih dneh sva eksperimentirala s strategijo kasnejšega zajtrka, ko ob odhodu pojeva le grižljaj, za čaj, kavo in malo večji obrok pa se ustaviva po kakih 20 km. Ta metoda se kar obrestuje, saj imaš že prvih 20 km dobro motivacijo za gonjenje pedal.

Poleg postankov za hrano se tekom dneva ustaviva še velikokrat. Postanki so zelo spontani, včasih jih narekujejo fiziološke potrebe, včasih postojiva za oddih, kdaj se ustaviva, da si ogledala lepote narave in družbe, mnogokrat pa samo, da preveriva če sva še na pravi poti. 

Poti, ki peljejo proti Estoniji so mnoge in zelo raznovrstne. Vedno poskušava iskati male, manj prometne ceste, izogibava se velikim regionalkam, še posebej v zadnjih dneh pa sva previdna tudi pri zelo lokalnih cestah. Te so lahko v zelo slabem stanju al pa niti niso asfaltirane, kar vožnjo precej oteži. Druga skrajnost so sveže asfaltirane, še ne odprte regionalne ceste ali kake idilične kolesarske poti, ki se vijejo med sadovnjaki in polji, vožnja po teh je resničen užitek.

Tisti dan sva se po lokalni cesti odpeljala le nekaj kilometrov izven mesta. Oba sva si želela daljše ture a naju je zaradi poznega odhoda kmalu ujela tema. Le nekaj sto metrov naprej od zadnjega naselja sva na koncu polja ob gozdičku postavila šotor. Tja naju je napotil varnostnik, ki je sedel v avtu, parkiranem ob polju. Tam bo celo noč in brez problema lahko zakampirala na polju.  Zapornica na koncu makadamske poti, njive na eni in polje na drugi strani ob polju pa varnostnik. Čudno …