Prestolnica Malezije, me je že v prvih dneh po prihodu navdušila. Iz perspektive Tajske je mesto izgledalo izredni urejeno, moderno in funkcionalno, še vedno pa zelo poceni. Všeč mi je bilo, kako dobro Maleziji govorijo angleško, kako civilizirano čakajo v vrsti na prihod vlaka, kako prijazni in ustrežljivi so nasploh. Brezplačni avtobusni, futuristični monorail in računalniško vodeni metroji.

Mesto je kasneje razkrilo tudi svoj drug obraz, umazanijo in podgane tudi med stojnicami ulične prehrane. Pivo je drago in religija je velik del vsakdanjika in političnega življenja ljudi. Mnogi so zelo konzervativni, za uporabnike in preprodajalce že manjših količin droge so predvidene doživljenjski zapori ali celo smrtna obsodba. Malezija tako ni najboljša država za eksperimentiranje z drogami. Tudi začetem vtis prijaznosti in urejenosti se je čez čas rahlo skalil.

Kljub nekaterim navadam, ki so za zahodnjaka čudne ali celo šokantne ohranjam Kuala Lumpur v dobrem spominu. Z veseljem bi se še vrnil v mesto, tudi življenje za nekaj mesecev ali let se zdi predstavljivo.

Velik del zadnjih dveh tednov sem preživel v hostlu v centru Kuala Lumpurja. Po zapletu z vizo, ko se je izkazalo, da bom v Maleziji ostal še nekaj časa, sem začel z iskanjem dela. Malo za zmanjševanje stroškov, malo pa tudi za koristno porabljanje časa in pridobivanja izkušenj. Že od nekdaj sem si želel dela v hostlu in to je bila odlična priložnost.

Delo sem našel preko spletne strani Workaway. Kot je običajno za to stran sem v zameno za nekaj ur dela na dan dobil brezplačno prenočišče z zajtrkom in ostale osnovne storitve hostla. Delal sem pet dni v tednu po pet ur, nakar sta sledila dva dneva za počitek.

Delo je bilo precej podobno temu kar bi človek pričakoval. Prvi teden sem delal večerno izmeno. V tem terminu sem moral očistiti WC-je, kuhinjo, oprati, obesiti in pobrati žehto, … V jutranji izmeni, katero sem opravljal v drugem tednu, je čiščenje WC-jev zamenjalo čiščenje sob, menjava posteljnine, zalivanje rož, … V obeh izmenah pa sem moral skrbeti tudi za prijave in odjave (check-in/check-out) gostov.

Hostel ima sobe na dveh lokacijah. Na prvi lokaciji je “dežuren” lastnik hostla, na sosednji lokaciji, kjer sem delal jaz, pa posel nadzirata dva bivša prostovoljca, sedaj zaposlena v hostlu. Vso dejansko delo smo opravljali prostovoljci, zaposlena sta bila tam le v podporo. Zanimivo mi je bilo, da kljub relativni velikosti hostla celotno zasedenost in podatke gostov še vedno vodijo prek fizičnih knjig in pisanja na tablo.

Včasih se je zgodilo, da je v hostel prišel kak “nezaželen gost”. Med te so spadali nekateri Azijci, Pakistanci, Bangladeševci in vsi ki so delovali kakorkoli čudno. Z “njimi” so v hostlu menda že imeli probleme zato smo sprejemali le zahodnjaške popotnike. Ostale smo odslovili z “oprostite a za naslednjih nekaj dni smo polno zasedeni”. To situacijo sem občutil tudi iz druge strani. Kak teden preden sem začel delo v tem hostlu, sem spoznal kolega iz Pakistana, ki je preko Hostelworld-a  rezerviral sobo v enem izmed bližnjih hostlov (Reggae Mansion). Kmalu po tem, ko je prenočišče rezerviral in plačal preko spleta, je dobil emajl z precej rasističnim obvestilom, da Pakistancev ne gostijo in naj si torej poišče drug hostel. Še en primer situacije, ki jo kot privilegiran bel moški ne izkusim pogosto.

Za vikend sem se podal na izlet proti morju. Port Dickson je pristanišče in v zadnjih letih tudi letovišče na zahodni obali Malezije, kako dobro uro iz KL-a in kako uro severno iz Malacca-e.

Mesto je precej dolgočasno, en dan je bil več kot dovolj za obisk. Južno od mesta so relativno lepe plaže, kljub temu pa jih je težko primerjati s plažami na Tajskem. Kakih 15 km južno na hribu ob obali stoji svetilnik, ki je eksklava Melacca-e.

Na poti nazaj, sem si ogledal tudi Putrajaya, mesto, ki je bilo zgrajeno v preteklih nekaj letih. V mestu so koncentrirane vse politične institucije države. Od predsedniške palače, mnogih stavb ministrstev in impozantna mošeja. Politika in religija sta v Maleziji (še vedno) zelo prepletena.

Prvo novo leto izven domače Evrope.

Letos sem polnoč pričakal v kratkih hlačah pod enkrat najvišjima stolnicama na svetu: Petronas towers. V parku pod stolpnicama je bil koncert in čeprav so se  proti tej lokaciji valile reke ljudi, je bilo po zelenih gričkih še vedno dovolj prostora za posedanje na travi.

Za novoletni večer nisem delal velikih planov. Predvideval sem, da se bom dobil z Mauricio-m, kolegom iz Costa Ricke in z Joachim-om. Med večerjo sta me ogovorila dva turista, par iz Irske/Kanade. Predlagala sta mi trgovino s poceni pivom, ki sem jo sicer že poznal. Ob pijači smo se zagovorili in povedala sta mi svojo zgodbo o popotovanju po Novi Zelandiji, delu v hostlih in njuni trenutni zaposlitvi: vodenju B&B-ja na Irskem.

Bolj, ko se bližala polnoč, bolj medli so spomini. Malo pred tem smo se premaknili iz Kitajske četrti v park in si našli svoj griček. Ob polnoči smo uživali v ognjemetu, kmalu po tem pa smo se (menda) počasi odpravili proti domu.

V novem letu ti, dragi bralec, želim veliko norih dogodivščin in globokih prijateljstev.

Pred parimi dnevi sem preko Meetup-a našel skupino za jezikovno izmenjavo, nekakšna jezikovna kavarna. Zaradi radovednosti in za ubijanje dolgčasa sem se odločil, da jih obiščem.

Druženje je bilo organizirano s strani jezikovne šole v njihovi kavarni. Zasedba je bila precej drugačna, kot sem pričakoval. Za mizo je sedelo okrog 10 starejših ljudi, povprečna starost je bila verjetno okrog 50. Večina je bila Azijcev, predvsem Malezijcev in Japoncev, ki so prišli zaradi angleščine. V družbi je sedela tudi Rusinja, Avstrijka in Južno Afričan, ki je bil pobudnik in organizator srečanja.

Najprej je pogovor stekel sproščeno, neformalno, v angleščini. Kasneje pa je organizator razdelil preproste delovne liste in po izpolnjevanju le teh smo predstavili svoj jezik, njegov izvor in kake posebnosti.

Srečanje je trajalo uro in pol. Po srečanju sva si z organizatorjem izmenjala kontakt in par idej za jezikovne igre.

Če želiš podobno izkušnjo doživeti tudi ti, a ti je Kuala Lumpur preveč oddalnjeno mesto, Lingoholike (Lingoholics), skupino jezikovnih navdušencev, ki se dobiva v Ljubljani.