Halo pomoč, tukaj Požar.
To nisem jaz, požar je on.
Bedak požar je ta ki tu gori.
Bedak ni on, bedak ste vi.

Po kakem tednu gašenja so včeraj gasilci končno pogasili velik požar le par kilometrov južno od Christchurcha. Požar je izbruhnil v ponedeljek popoldne, prvič pa sem ga opazil zvečer, ko sem se vračal iz kviz večera (ja, vem, strašansko počasen odziv). Tekom naslednjih dni se je gost dim vil čez mesto. Oblasti so evakuirale okrog 1000 prebivalcev, gasilci so se s plameni bojevali na tleh in v zraku. Vpoklicali so 3 gasilska letala in 14 helikopterjev, eden od katerih je v požaru strmoglavil. Pri tem je umrl pilot, ki je bil edina žrtev požara. V požaru so bili poškodovani še 3je ljudje, uničenih je bilo 11 domov. Požar je bil na koncu omejen na območje 2075 hektarjev.

Osebno zaradi požara nisem bil prizadet, razen v sredo, ko je celo mesto imelo kratek izpad električne energije, menda zaradi poškodb na elektro infrastrukturi. Ta dan je bil v mojem delu mesta dim tudi najbolj zaznaven, saj se ga je vonjalo tudi v stanovanjih.

V petek in soboto so se nekateri evakuirani prebivalci že vrnili v svoje domove.

Četrti dan po prazniku. Dovolj “raziskovanja”. Če ne napišem bloga danes, ga ne bom napisal.

Na Waitangi day, 6. februarja se Novozelandci spominjajo podpisa sporazuma med domorodnim ljudstvom – Māori in Veliko Britanijo. Sporazum predstavlja pomemben dogodek v zgodovini Nove Zelandije, saj so ob podpisu Britanci prevzeli suverenost nad ozemljem Nove Zelandije. Podpisan je bil 6. februarja 1840, torej pred slabimi 180-imi leti.

Ozemlja Nove Zelandije je v letu 1642 prvi odkril Nizozemski pomorščak Abel Tasman. Ko je ob poizkusu izkrcanja bila s strani Maorov bila napadena njegova ladja je zemljo označil za barbarsko in odjadral naprej. Več kot 100 let kasneje, oktobra leta 1769, je ta del sveta obiskal Britanski pomorščak James Cook. V letih po 1790 so okrog Nove Zelandije plule ladje različnih zastav; Britanske, Francoske, Ameriške ribiške in trgovske ladje. Evropejci so Maorom v zameno za hrano, vodo, les, lan in seks ponujali orožje in kovinsko orožje. Evropejci so bili v tem času tehnološko precej bolje razviti, Maori pa so bili poznani kot spretni trgovci. Nekateri Evropejci so se na otokih ustalili tudi za dlje časa a so bili v občutni manjšini. Kljub brezzakonju, ki je vladalo na otoku razen nekaterih izjem velikih sporov med Evropejci in Maori ni bilo. V začetku 19 stoletja so na otok začeli prihajati tudi Evropski misijonarji, ki so začeli s pokristjanjevanjem domorodcev.

Evropejci so na Maore živeče na različnih delih otokov vplivali različno. Nekatera plemena niso bila v močnem stiku z Evropejci in so njihov vpliv čutila le neposredno. Spet druga so močno trgovala z njimi. Novost, ki je ta čas močno zaznamovala je bila Mušketa. Zaradi velike prednosti v boju med plemeni so bile muškete zelo cenjene med Maori in tako so dosegale visoke cene za Evropejce. V letih med 1807 in 1845 se je za tako zvrstilo okrog 3000 bojev med plemeni.

Sporazum o katerem sem pisal v začetku je, kot rečeno, predal ozemlje Britancem, za razliko od primerljivih situacij v Avstraliji, Ameriki in drugod, pa je tudi izenačil pravice domorodcev in prišlekov. Vsebina in implementacija sporazuma pa še danes dviga veliko prahu. Eden izmed izhodiščnih problemov je bil, da je bil sporazum pripravljen v naglici in s strani laikov na področju mednarodnih sporazumov, pa tudi, da sta se angleška in maorska verzija sporazuma razlikovali v mnogih pomembnih podrobnostih. Še bolj, kot sama vsebina sporazuma pa je polemična implementacija le-tega. V naslednjih 100 letih so Evropejci sistematično izkoriščali lokalno prebivalstvo, jih zavajali in jim odkupovali zemljo z nepravičnimi kupčijami.

V zadnjih desetletjih se NZ politika trudi poplačati za škodo, ki je bila prizadeta Maorom. Vseeno statistični urad Nove Zelandije poroča, da je povprečno premoženje Maora manj kot desetino povprečnega premoženja evropskih potomcev. Razlike so očitne na mnogih področjih, od povprečne izobrazbe, kriminala v skupnostih, številu zapornikov glede na etnično pripadnost …

Praznovanje praznika tako redno spremljajo protesti aktivistov za pravice Maorov.

Ko potujem po tujini običajno ne hrepenim pretirano po slovenski družbi in običajih. Več energije, kot iskanje Slovencev posvečam vsrkavanju lokalne kulture. Vseeno pa redko odklonim priložnost za dobro druženje ali zanimivo debato.

Danes sem bil povabljen na večerno k dvema Slovenca, ki prav tako kot jaz potujeta in delata na Novi Zelandiji. Ob odlični hrani in kozarcu vina smo se pogovarjali o potovanju po NZ in drugje, o štopanju, delu, varčevanju, pohodih, … Kljub temu, da smo se videli komaj drugič, je bila debata izredno živahna in zanimiva.

Nazdravili smo tudi na Prešernov praznik in na slovensko kulturo. Lep praznik tudi v Slovenijo!

Danes je bil v Novi Zelandiji praznik in dela prost dan. Vseeno lahko veselo povem, da sem dan odlično izkoristil. Dopoldne sem spisal obsežen zapis o včerajšnjem ogledu mesta, nato sem postoril par stvari po hiši, popoldne pa sem se napotil v hribe.

Tokrat sem se odpravil sam. Cilj je bil eden izmed vrhov nad mestom. Do izhodišča sem se zapeljal s kolesom, od tam pa me je pot vodila na 462m visok Mt. Veron. Do vrha sem potreboval kaki dve uri. Razgled nad mestom je bil lep, a me je močan veter kmalu pregnal iz vrha.

Po prihodu domov in krepki večerji sem raziskoval o zgodovini današnjega praznika. Zapis o tem bom poizkusil spisati v naslednjih dneh.