Po dobrih treh mesecih življenja v Christchurch-u sem se prejšnji petek podal na prepotreben pobeg iz mesta.

Na Novi Zelandiji je poleg velikonočnega ponedeljka praznik tudi veliki petek. Tako sva se s kolegico na pot odpravila v dopoldanskih urah prazničnega petka. Pot naju je vodila južno, proti mestu Timaru, kjer sva naredila prvi postanek. Malo zaspano mestece je bilo zaradi praznika verjetno še nekoliko bolj mirno, kot ponavadi.  Sprehod po centru mesta je po nekajurni vožnji dobro del. Vseeno sva se kaj kmalu odpravila naprej. Najin cilj za ta dan je bilo mesto Dunedin, še nekaj ur vožnje južneje. Tam sva imela rezervirano prenočišče.

Po prihodu v mesto sva se najprej registrirala v hostel, za tem pa sva se napotila v mesto. Kmalu po prihodu se je začel spuščati mrak. Zaradi praznika in strogih zakonov nama niti v irskem pub-u niso postregli s pivom. Dobila bi ga lahko le, če bi naročila večerjo. Ker nisva bila pretirano lačna (in sva večerjo tako ali tako planirala kuhati v hostlu), sva se počasi odpravila nazaj. Že med sprehodom po mestu je rahlo deževalo, ko pa sva se vračala v hostel pa se je vreme še poslabšalo. Verjetno zaradi nevihte smo v hostlu ostali brez elektrike in tako nama ni ostalo dosti drugega, kot da se bolj zgodaj spraviva spat.

Naslednji dan sva začela z toplim zajtrkom: makaroni z paradižnikovo omako in klobaso. Sledil je hiter postanek v trgovini in ogled muzeja v centru mesta. Dejstvo, da je vstop v mnogo muzejev na Novi Zelandiji brezplačen mi je izredno všeč. Dunedin nosi vzdevek “Edinburg juga” (Edinburgh of the south), saj je mnogo njegovih prvih (evropskih) prebivalcev prihajalo iz Škotske. Muzej naseljencev Otaga to zgodovino lepo prikaže.

V muzeju sva se zadržala kar precej časa in (kot ponavadi) tudi to ni bilo dovolj. Vseeno sva se morala premakniti, saj sva imela pred sabo kake 4 ure vožnje. Cesta proti najinemu tokratnemu cilju – Wanaka-i – se je za razliko od priobalne ravninske ceste do Dunedin-a, vila med hribi in ovac polnimi pašniki. Najin hostel je bil v lasti Juda in komaj sem se zadržal, da na zemljevid Izraela, ki je visel na oglasni deski nisem vrisal meja okupiranih ozemelj. Po registraciji sva, tako kot dan prej) odšla nazaj v mesto. Ob obali jezera sva pojedla ostanke kosila nakar sva se podala na kratek sprehod. Malo zaradi mraza, malo pa tudi zaradi želje po pivu (ki sva ga tokrat kupila v trgovini), sva se kmalu vrnila nazaj v hostel. Skuhala sva še preostanek testenin in jih poplaknila s hladnim pivcem. Ker nama ni bilo do vegetiranja pred televizijo sva se odpravila ven. V planu je bil kratek nočni sprehod na bližnji grič, a nama je pot (dobesedno) prekrižala ograda za živino. Odločila sva se, da ne bova preveč avanturistična in se namesto na griču izgubljala po ulicah zaselka ob hostlu. Vidljivost sicer ni bila najboljša, a vseeno se je dalo videti narobe obrnjeno luno in nekaj (nepoznanih) ozvezdji.

Tretji dan je bil dan povratka. Od doma sva bila oddaljena okrog 450km, ker pa sva se po poti ustavila za nekaj znamenitosti, pa je celotna pot trajala praktično cel dan. Glavni postanek je bil jezero Pukaki z pogledom na goro Cook (najvišjo goro v NZ) ter jezero Tekapo.

V Christchurch sva se vrnila v večernih urah.

Po treh dneh groznega vremena prejšnji teden je bil danes čudovit dan. S kolegom sva se odpeljala zahodno proti Arthurs pass-u. Plan za izlet je bil Castle hill in jama, ki jo je izdolbla reka, ki teče čez dolino.

Najprej sva šla do jame. Francois se je podal vanjo, meni pa ideja brodenja po ledeni vodi ni bila pretirano pri srcu. Jamo se da prehoditi od točke, kjer reka priteče iz votline pa vse do ustja. Za kakih 500m podzemnega raziskovanja je Francois potreboval kake pol ure. Med tem sem se jaz po površju sprehodil do izhoda in ga tam počakal.

Po čaju, katerega sva spila na parkirišču, sva se podala nazaj do izhodišča za Castle hill. Pohod ni bil zahteven, kake dve uri sva hodila med zaobljenimi skalami in občudovala razglede na zasnežene gore v daljavi.

Pred prihodom v Novo Zelandijo sem si v glavo zapičil, da si bom na otoku kupil kombi v katerem bom živel naslednjih nekaj mesecev in med tem prepotoval celotno državo. Idejo mi je zasejala kolegica, ki je pred dobrim letom prav na tak način potovala po državi.

Po parih  mesecih slabo plačanega dela, sem uspel privarčevati nekaj cekinov. Začel sem zbirati informacije o tem kako kupiti avto, na kaj biti pozoren in kako se izogniti morebitnim problemom. Za oglasi sem gledal predvsem po spletu, včasih pa tudi po oglasnih deskah v hostlih in drugih lokacijah. Vedel sem, da je dober čas (in kraj) za nakup avtomobila, saj se turistična sezona končuje in Christchurch je velikokrat izstopna točka za mnogo turistov. Po drugi strani pa sem bil rahlo skeptičen glede kupovanja avtomobila od popotnika, saj te avtomobili običajno pogosto menjajo lastnika in so posledično slabo vzdrževani. Alternativa je bila nakup kombija od enega izmed mnogih gradbincev v mestu.

Po mesecu in pol iskanja in preizkusu kakih 10-ih vozil mi je iskanje začelo počasi presedati. Res je, da se mi ni nikamor mudilo in da je hiter nakup lahko napaka, a vseeno sem želel opraviti s tem. Našel sem par iz Nemčije, ki se je po državi potepal kake 6 tednov. Avto sta kupila, ker sta (s prijatelji) ugotovila, da je najem avtomobila za ta čas precej dražje, kot nakup. Avto sem si ogledal in ga preizkusil in ker mi je bil všeč, sem izrazil resno zanimanje. Pred prodajo sta se odločila, da bi rada šla še na poslednji izlet, zato smo se dogovorili, da se dobimo teden kasneje. Njun povratni let je bil v ponedeljek zjutraj.

V tednu, ko sta Nemca potovala po Kaikuri, sem si ogledal še nekaj avtomobilov. Nekaj izmed njih je bilo sumljivih, eden pa je bil primerljive kvalitete za precej manj denarja. V ponedeljek, ko naj bi se dobil z Nemcema, sem imel precej stresen dan. Razmišljal sem ali sem se odločil prav ali naj izberem drugega, ali pa naj celo kupim oba in enega izmed njiju prodam. Mogoče bi mi celo uspelo narediti nekaj sto dolarjev profita, saj je bil prodajalec v precejšnji časovni stiski in zato v slabem pogajalskem položaju. Na koncu sem odločitev odlašal dovolj časa, da so cenejši avto prodali drugemu kupcu. Tako mi je ostal avto, za katerega sem se (približno) odločil pred tednom dni.

Pred nakupom smo avto peljali k avtomehaniku, ki je avto pregledal. Ugotovil je nekaj nekritičnih pomanjkljivosti, ki so mi dale vzvod za dodatno pogajanje za ceno. Zaradi poznega prihoda Nemcev, čakanja pri pregledu in nekaj dodatne zmede in miskomunikacij smo za prepis lastništva lovili odpiralni čas zadnje odprte pošte v Christchurchu.

Avto sedaj imam. Še vedno pa ne vem ali sem se dejansko odločil prav.

Najprej disclaimer (torej izjava o omejitvi odgovornosti, lol): po Ameriki še nisem potoval. Poleg tega sem tudi Nove Zelandije videl le zelo majhen del. Torej vzemite ta zapis s kančkom soli. Vseeno nisem edini, ki vleče vzporednice med ZDA in NZ. Razlogi so sledeči:

Široke ceste in pravokotne ulice
Ceste v mestu in zunaj njega so izredno široke, in ravne, kolikor se le da. Poleg tega so, podobno kot v ZDA mnoga mesta tu urejena v dolgočasno mrežasto strukturo, kjer so ulice popolnoma ravne, stranske ulice pa jih sekajo pod pravim kotom. Nič kaj poseben izziv za navigacijo.

Veliki avtomobili
Na širokih pravokotnih cestah lahko vidiš ogromno pretirano velikih avtomobilov in terenskih vozil, ki verjetno še nikoli niso videli prašne ceste. Vem sicer, da je predvsem po južnem otoku veliko makadamskih cest, a vseeno močno dvomim, da so vsa ta vozila bila kupljena zaradi potrebe in ne zaradi trenda.

Parkirni prostori, nakupovalni centri in drive-through restavracije s hitro prehrano
Christchurch se v letih po potresu poizkuša preobraziti v mesto, ki je kolesarjem prijazno mesto a dejstvo je, da mesto še vedno zgrajeno okrog prevoza z avtomobilom. Ljudje tako praktično vsak premik naredijo z avtom, tudi če je le za nekaj sto metrov. Vse točke morajo tako imeti na voljo ogromno parkirnega prostora, kar je večen problem, kar spet pomeni, da bo naslednja storitev bolj oddaljena. Ker ljudje skorajda živijo v avtomobilih, tam tudi jedo. Ameriških fast-food restavracij je tu veliko in običajno so njihovi drive-through linije polne avtomobilov.

Veliki ljudje
Novozelandci so, podobno kot Američani,  v vrhu po lestvicah ljudi s pretirano telesno težo. Verjetno pomanjkanje gibanja in slaba prehrana pri tem ne pomagata.

Nizka arhitektura in ogromna predmestja
Spet pogled na Christchurch. V mestu so dve ali tri stopnice in po potresu so celo prepovedali gradnjo poslopji višjih od 6 nadstropji. Ljudje tako živijo v gosto posejanih pritličnih hišah grajenih iz lesa. Podobno kot v (stereotipni) Ameriki imajo vsak svoj dovoz, lepo trato pred hišo, za hišo pa zagrajen vrt kamor se lahko skrijejo pred sosedi.

++++
Verjetno je še kup stvari, ki sem jih opazil tekom preteklih tednov, a sem jih pozabil zapisati v tem blogu. Jasno, je v mnogih pogledih  Nova Zelandija zelo posebna država s svojimi običaji, navadami in kulturo. Spet drugič pa lahko izvor teh običajev sledimo nazaj v kolonialistično preteklost Nove Zelandije, vse do njihove bivše matične države, Združenega kraljestva. O tem pa mogoče kdaj drugič

Pred kratkim, 22 februarja, je preteklo 6 let od potresa v Christchurch-u. Na ta dan so otvorili novo urejeno obrežje reke Avon posvečeno žrtvam potresa in reševalcem,ki so po potresu reševali življenja. Zanimivo, obrežje in spominski park ob njem je oblikoval slovenski arhitekt Grega Vezjak.