Velikonočni potep

Po dobrih treh mesecih življenja v Christchurch-u sem se prejšnji petek podal na prepotreben pobeg iz mesta.

Na Novi Zelandiji je poleg velikonočnega ponedeljka praznik tudi veliki petek. Tako sva se s kolegico na pot odpravila v dopoldanskih urah prazničnega petka. Pot naju je vodila južno, proti mestu Timaru, kjer sva naredila prvi postanek. Malo zaspano mestece je bilo zaradi praznika verjetno še nekoliko bolj mirno, kot ponavadi.  Sprehod po centru mesta je po nekajurni vožnji dobro del. Vseeno sva se kaj kmalu odpravila naprej. Najin cilj za ta dan je bilo mesto Dunedin, še nekaj ur vožnje južneje. Tam sva imela rezervirano prenočišče.

Po prihodu v mesto sva se najprej registrirala v hostel, za tem pa sva se napotila v mesto. Kmalu po prihodu se je začel spuščati mrak. Zaradi praznika in strogih zakonov nama niti v irskem pub-u niso postregli s pivom. Dobila bi ga lahko le, če bi naročila večerjo. Ker nisva bila pretirano lačna (in sva večerjo tako ali tako planirala kuhati v hostlu), sva se počasi odpravila nazaj. Že med sprehodom po mestu je rahlo deževalo, ko pa sva se vračala v hostel pa se je vreme še poslabšalo. Verjetno zaradi nevihte smo v hostlu ostali brez elektrike in tako nama ni ostalo dosti drugega, kot da se bolj zgodaj spraviva spat.

Naslednji dan sva začela z toplim zajtrkom: makaroni z paradižnikovo omako in klobaso. Sledil je hiter postanek v trgovini in ogled muzeja v centru mesta. Dejstvo, da je vstop v mnogo muzejev na Novi Zelandiji brezplačen mi je izredno všeč. Dunedin nosi vzdevek “Edinburg juga” (Edinburgh of the south), saj je mnogo njegovih prvih (evropskih) prebivalcev prihajalo iz Škotske. Muzej naseljencev Otaga to zgodovino lepo prikaže.

V muzeju sva se zadržala kar precej časa in (kot ponavadi) tudi to ni bilo dovolj. Vseeno sva se morala premakniti, saj sva imela pred sabo kake 4 ure vožnje. Cesta proti najinemu tokratnemu cilju – Wanaka-i – se je za razliko od priobalne ravninske ceste do Dunedin-a, vila med hribi in ovac polnimi pašniki. Najin hostel je bil v lasti Juda in komaj sem se zadržal, da na zemljevid Izraela, ki je visel na oglasni deski nisem vrisal meja okupiranih ozemelj. Po registraciji sva, tako kot dan prej) odšla nazaj v mesto. Ob obali jezera sva pojedla ostanke kosila nakar sva se podala na kratek sprehod. Malo zaradi mraza, malo pa tudi zaradi želje po pivu (ki sva ga tokrat kupila v trgovini), sva se kmalu vrnila nazaj v hostel. Skuhala sva še preostanek testenin in jih poplaknila s hladnim pivcem. Ker nama ni bilo do vegetiranja pred televizijo sva se odpravila ven. V planu je bil kratek nočni sprehod na bližnji grič, a nama je pot (dobesedno) prekrižala ograda za živino. Odločila sva se, da ne bova preveč avanturistična in se namesto na griču izgubljala po ulicah zaselka ob hostlu. Vidljivost sicer ni bila najboljša, a vseeno se je dalo videti narobe obrnjeno luno in nekaj (nepoznanih) ozvezdji.

Tretji dan je bil dan povratka. Od doma sva bila oddaljena okrog 450km, ker pa sva se po poti ustavila za nekaj znamenitosti, pa je celotna pot trajala praktično cel dan. Glavni postanek je bil jezero Pukaki z pogledom na goro Cook (najvišjo goro v NZ) ter jezero Tekapo.

V Christchurch sva se vrnila v večernih urah.

1 thought on “Velikonočni potep

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.