Včeraj sva se spet premikala. Kupila sva kombinirano vozovnico za ladjo in avtobus. Te so v teh koncih precej pogoste in običajno ugodnejše, kot če bi kupoval posamične vozovnice. Na izbiro sva imela dve varianti, odločila sva se za cenejšo in počasnejšo od dveh. Vožnja je bila dolga že po planu, zaradi slabe organizacije pa smo zamudili bus, kar je še podaljšalo čakanje.

Ko smo končno prispeli na cilj, je voznik zložil naše torbe na pločnik poleg avtobusa. Takoj, ko sem pristopil sem ugotovil, da nekaj ni v redu. Zadrga na nahrbtniku je bila rahlo odprta, v žepu, kakor običajno shranjujem malenkosti, pa sta bila knjiga in zvezek. Več kot očitno je nekdo brskal po mojem nahrbtniku.

Po podrobnem pregledu sem ugotovil, da je edina manjkajoča stvar, polnilec telefon. Verjetno so ga pozabili vrniti ali si ga dali nazaj v nahrbtnik koga drugega. Verjetno so iskali gotovino, to in pa dokumente pa sem imel k sreči pri sebi. Vesel sem bil tudi, da jih niso zanimali prenosnik in fotoaparat, ki sem ju imel v nahrbtniku.

Vseeno sem imel zaradi tega pokvarjen večer. Ugotovil sem, da sem na moje materialne stvari bolj navezan, kot bi si želel misliti, zmotil pa me je tudi vdor v mojo zasebnost. Zaradi enega bedaka bom sedaj manj zaupljiv tudi do poštenih Tajcev in bom bolj razmišljal, kdaj in kdo me bodo obrali.

Upam, da bo to šola se za koga drugega, da pa ne boste zaradi tega še bolj nezaupljivi do neznanih ljudi. Svet danes potrebuje več zaupanja in razumevanja kot kdajkoli poprej.

Zadnjih nekaj dni je bilo krvavih. Z Zoltanom sva se na otoku Phangan srecala se z parimi kolegi, ki jih je Zoltan spoznal preden sem prišel v ta konec. Odločili smo se, da najamejo mopede in si z njimi ogledamo otok. To sva, kot mnogi popotnik Tajskem, prakticirala že v Pai-u. Tam sva sicer najela le enega in se z njim vozila oba. Tu pa je bilo bolj praktično, da si vsak najame svojega. Kako nevarno je to lahko sva vedela že lep čas, saj sva tekom potovanja srečala mnogo turistov z obvezami, praskami in zgodbami o svojih nesrečah in visokih odškodninah za škodo na mopedu. Nesrečam na motorji se tu ljubkovalno teče Tajski tatu.

Preden te zgradbi panika, oba sva otok zapustila brez kakršnihkoli nesreč in podobnih težav. Vseeno sva v parih dneh bila priča vsaj 4 nesrečah na motorji. Nekatere od teh sva videla zelo od blizu, za nekatere sva slišala prvoosebne izpovedi, žal pa sta se ponesrečila tudi kolega iz Kanade in Slovankinja, ki sva jo dan prej spoznala v hostlu.

V zadnjih nekaj dneh sva tako na lastni koži spoznala, kako priročen način prevoza je najet moped, prek drugih pa sva se naučila tudi, da je zadeva lahko tudi boleča.

V Sloveniji je normalna navada, da se ob vhodu v stanovanje sezujemo. V Španiji,na primer,te navade ne prakticirajo praktično nikjer in v vse,tudi stanovanjske prostore. Na Tajskem pa, zanimivo, to navado peljejo v skrajnost. Sezujejo se preden vstopijo v tempelj, kar je nekako razumljivo, ampak tudi, ko vstopajo v nekatere trgovine, bare in tudi hostle.

Po eni noči in dvema dnevoma v Bankoku,sva noč iz torka na sredo ponovno izkoristila za potovanje. Tokrat sva uspela dobiti spalni vagon. Namenjena sva bila na jug, proti otokom.

Vožnja z vlakom je bila prijetna, sveža posteljnina je dišala po sivki, med vožnjo pa sem poslušal epizodo mojega ljubega podcast-a. Žal pa sem se prebudil z polnim nosom in slabega počutja. Verjetno zaradi ventilator, ki je pihal po meni celo noč. Pa ravno sedaj, ko greva v paradiž za potapljanje. :(

Danes je bil produktiven dan. Dopoldne je bilo sicer bolj počasno, a ko se je opoldne Zoltan vrnil mesta z motorjem, se je začela akcija. V planu sva imela ogled nekaterih znamenitosti okrog mesta Pai. Najprej sa se peljala proti t.i. kanjonu. Ker sva ob poti zagledala znak za slap, sva se pred tem odpravila se tja. Po ohladitvi v senčnem tolminu pod mogočnim slalom sva se odpeljala naprej. Kanjon sicer ni bil ravno to, kar sva pričakovala (to je dolino z reko in ne vrhove gričev) a vseeno zanimivo. Predvsem je zanimivo iz kakih malenkosti lahko nastanejo izredno oblegane turistične “znamenitosti” (tudi zasavje lahko ponudi kaj podobnega in marsikaj boljšega). Po sadnemu shake-u sva pot nadaljevala proti dolini. Vračala sva se o drugi cesti in se na poti ustavila pri zavetišču za slone. Ogledala sva si ogromne živali in se pogovorila s prostovoljko iz Nemčije, ki dela tam. Ker se je že mračilo, sva se odpravila nazaj proti hostlu. Po večerji sva še prevzela žehto, ki sva jo prejšnji dan odnesla v bližnjo pralnico.