Zadnjih nekaj dni je bilo krvavih. Z Zoltanom sva se na otoku Phangan srecala se z parimi kolegi, ki jih je Zoltan spoznal preden sem prišel v ta konec. Odločili smo se, da najamejo mopede in si z njimi ogledamo otok. To sva, kot mnogi popotnik Tajskem, prakticirala že v Pai-u. Tam sva sicer najela le enega in se z njim vozila oba. Tu pa je bilo bolj praktično, da si vsak najame svojega. Kako nevarno je to lahko sva vedela že lep čas, saj sva tekom potovanja srečala mnogo turistov z obvezami, praskami in zgodbami o svojih nesrečah in visokih odškodninah za škodo na mopedu. Nesrečam na motorji se tu ljubkovalno teče Tajski tatu.

Preden te zgradbi panika, oba sva otok zapustila brez kakršnihkoli nesreč in podobnih težav. Vseeno sva v parih dneh bila priča vsaj 4 nesrečah na motorji. Nekatere od teh sva videla zelo od blizu, za nekatere sva slišala prvoosebne izpovedi, žal pa sta se ponesrečila tudi kolega iz Kanade in Slovankinja, ki sva jo dan prej spoznala v hostlu.

V zadnjih nekaj dneh sva tako na lastni koži spoznala, kako priročen način prevoza je najet moped, prek drugih pa sva se naučila tudi, da je zadeva lahko tudi boleča.