Torbe so še vedno razpadale in v nekem mestu sva se ustavila v trgovini s plastičnimi prti in lepili. Ker za popravilo torb niso imeli nič uporabega, naju je gospa peljala do šivilje. Kmalu je aktivirala tretjino mesteca, a čez slabo uro, tri trgovine, šiviljo, štirimi prodajalci in petimi mimoidočimi so bile torbe še vedno v istem stanju. Sedla sva v čuden bar, naročila kavo in čaj ter pojedla drugi zajtrk.

Le nekaj kilometrov naprej je ponovno počila špica enega izmed koles. Iz prvega mesta so naju napotili v drugega in od tam spet naprej v naslednje. Po dobrih petdesetih kilometrih z okvarjenim kolesom sva prišla v Wisokie Mazowieckie, kjer sva našla že zaprt servis. Na poti do mesta je spustila še zadnja zračnica na drugem biciklu, zato sva imela dva razloga, da ostaneva v mestu.

Z iskanjem strehe sprva nisva imela preveč sreče, saj so bila vsa poceni prenočišča zasedena. Je bilo pa mesto dovolj veliko, da je imelo bolnišnico:) S kolesi vred sva se lahko nastanila v kleti ob stopnicah. Dobila sva čaj in na stopnicah pred vhodom skuhala pašto. Zjutraj naju je čakala kava in čokolada.