Čeprav so pričakovali dolgo in mrzlo noč se je prenočišče v Wadi Musa-i izkazalo za odlično. Najcenejše do sedaj (17 jod), relativno udobno in s čudovitimi razgledi. Teh sva se naužila že zvečer, ob sončnem zahodu. In dobro da sva se jih, ker zjutraj naju je pričakalo drugačno vreme.

Kot napovedano je že zjutraj deževalo. Dremanje in obračanje v postelji ni pomagalo, dež z vetrom se je dejansko samo okrepil, na koncu pa prelevil še v sodro in sneg.

Za ta dan sva planirala pohod od kakih 12km od male Petre do Petre. Sedaj pa sva se zavijala v odeje in razmišljanja če se nama sploh da ven.

Končno sva zbrala energijo, saj sva vedela da nama bo sigurno žal, če to izpustiva. Plan sva spremenila le v toliko, da nisva šla na pohod temveč sva se odločila za standardni ogled starega mesta. Sprehodila sva se do vhoda, ker sva srečala tri Romune najine starosti. Kupili smo karte in se odpravili v arheološki park.

Že na začetku so nama začeli razlagati o vseh nategih katerih so bili deležni. Taksisti, hotelirji, gostinci in naključni mimoidoči, vsi so se zarotili proti njim. In tako se je tudi nadaljevalo.

Na informacijah ob blagajni so nam razložili pot v parku. Med drugim so dejali tudi ta je prvi del – ježa konj – vključena v ceno. Ko smo prišli do konj smo jasno izbrali to opcijo, a že po kakih 10ih metrih so vodiči začenjali omenjati napitnino. Sam sem takoj rekel da ne bom plačal in naj ne pričakujejo nič od nas. Drugi niso bili tako odločni in ker so nas ob koncu odložili nekaj metrov narazen – da se ne bi posvetovali – so od njih vseeno dobili nekaj denarja. Z Evo sva bila odločna in nisva popustila kar pa vodnikom ni bilo prav nič všeč. Na koncu se je vse dobro izšlo, postal je le slab priokus.

Romuni sicer niso valili krivde na naju in pot dni nadaljevali skupaj.

Sprehodili smo se skozi čudovit kanjon, dober kilometer rahlega spusta. Med tem smo opazovali čudesa narave in lahko je voda sklesala zaobljene linije. Po poti so se pokazale tudi nekatere skulpture, ki so jih pred več stoletji v steno vklesali takratni prebivalci doline.

Po kake pol ure lahkotne hoje pa se je ozka dolina nenadoma široko odprla. Pred nami je zasijala neverjetna podoba zgradbe vklesane v steno mogočnega klifa. Res veličastna podoba ki bi te lahko prevzela za več ur, a ni bilo tako. Presenečenje in občudovanje do hitro prekinili lokalci, ki so zahtevali našo pozornost. Nekateri so prodajali spominke, drugi so nas hoteli voditi na razgledišče, spet tretji bi od nas zaslužili s sendvičem, čajem ali kamelo.

Nismo se kaj dosti zmenili zanje, poslikali smo in nadaljevali pot. Izbrali so dolgo pot z razgledi tako da smo se dejansko pošteno nahodili. Ogkedali smo si večino centralnega dela, pot do svetišča pa je bila menda zaprta.

Ob vrnitvi v mesto nam je telefon povedal da smo prehodili dobrih 15km torej več kot sva v začetku planirala za pohod. Povečerjali smo se v lokalni gostilni in se z veseljem odpravili na zaslužen počitek – in priprave za naslednji dan.