Danes sem imel prost delavni dan in po planu sem se odpravil na ogled največje turistične atrakcije v tem koncu države – Milford sound. Fjord je bil v TripAdvisor-jevi anketi leta 2008 izbran kot najboljša turistična destilacija na Svetu, še danes pa je verjetno najbolj obiskana turistična točka Nove Zelandije.

Ko sem se zjutraj lenobno pripravljal za izlet, nisem pričakoval, da se mi bo kasneje mudilo. Izkaže se, da skoraj milijon novozelandskih turistov potuje dejansko bogu za hrbet, da bi videli kar nekateri opisujejo kot osmo čudo sveta. Zaliv je od mesta Te Anau oddaljen kakih 120km, “avtocesta” (highway 94) pa je podobno, kot ostale “avtoceste” v državi bolj podobna kaki slovenski ovinkasti regionalki. Vseeno pa so razgledi res vredni poti. Mogočne gore in širne ledeniške doline ti dajo priložnost za razmislek o pomembnosti človeka. Če imaš čas.

Po kakih dveh urah vožnje in parih kratkih postankih se je cesta že pošteno zarinila med visoke gore. Vedno bolj pogoste so bile table, ki so opozarjale na pogoste snežne plazove in prepovedovale ustavljanje. Ob robovih doline so bili vidni iztoki nedavnih snežnih osipov, kot melišča iz snega. Ko se je cesta zarila v eno izmed mogočnih gora sem vedel, da sem že skoraj tam. Dober kilometer dolg tunel so v granitno pobočje začeli kopati leta 1935. Če je verjetni Wikipediji je tunel začelo kopati 5 delavcev s krampi in samokolnicami. Članek nato nadaljuje: “napredek je bil počasen” :D. Tunel so končno odprli leta 1953 in po današnji vožnji skozenj se zdi da ga od takrat niso kaj dosti obnavljali.

Preden sem se spustil povsem do mesta, sem se ustavil še ob The Chasm, ki je korito, ki ga je reka vklesala v živo skalo. Če si videl_a korita Soče ne boš pretirano šokiran_a.

Po tako dolgi vožnji mi ni ostalo drugega, kot da malo zapravljam (no, mogoče bi lahko počel kaj drugega). Privoščil sem si malico in si kupil karto za katamaran (79$). Če bi vedel, da so vozovnice pozno popoldne precej cenejše (45$), mojim gostiteljem ne bi obljubil, da bom kuhal večerjo. No, kaj čmo.

Plovba je trajala kake dve uri in prav sem imel, ko sem predvideval, da “če sem že tu, si moram to privoščit”. Obpluli smo celoten fjord, vse do morja in nazaj. Kapitan, sproščen, prijazen in precej zgovoren dečko mojih let nam je po ozvočenju razlagal o naravi, ki jo vidimo, v privatnem pogovoru pa je zaupal tudi kako zgodbo iz življenja in dela sredi ničesar.

Po vrnitvi v pristan sem odhitel do avta, katerega so mi prijazni Avstralci pomagali vžgati, nato pa direktno domov in za štedilnik. Večerja je bila pozneje kot po planu, a jedci so jo vseeno pohvalili.