Monthly Archives: August 2017

Postanek v prestolnici

nekategorizirano, , , , ,

Po sončnem Nelsonu sem pred kratkim prečkal Cookovo ožino in se v zadnjih dneh ustavil v prestolnici Nove Zelandije.

Wellington ni pretirano veliko mesto, z okrog 400 tisoč prebivalci je kot drugo največje mesto še vedno težko primerljiv s prenatrpanim Aucklandom v katerem živi okrog milijon in pol ljudi. Welington center političnega življenja Nove Zelandije, rad pa se pohvali tudi kot mesto polno umetnosti in mladostniške energije. Ulice so (za razliko od Christchurcha) polne in polne so mladih ljudi. Na prenekaterem koraku lahko najdeš zanimiv grafit, skulpturo ali pa lepo staro stavbo. Verjetno je že iz zgoraj napisanega razvidno da mi je to mesto zares všeč.

Ko sem se v petek pripeljal iz pristanišča proti centru so me pričakale visoke zgradbe, nekaj česar v Christchurchu ni bilo dosti. Mesto je vkleščeno med morje in hribe in zaradi pomanjkanja prostora so gradili v nebo ali posejali stanovanjske hiše po strmih pobočjih. Zaradi potresne ogroženosti pa mogoče to ni najbolj pametno. Mesto namreč leži direktno na tektonski prelomnici. Na zemljevidu to očitno nakazuje ravna zahodna obala zaliva. Pod morjem je ena tektonska plošča, zahodno od obale, pa druga. Plošči drsata ena ob drugo in v mestu je vsako leto ogromno (manjših) potresov, celo upoštevajoč, da smo na Novi Zelandiji. Seveda pa vsi nekako podzavestno podzavestno pričakujejo tudi “ta velikega”.

Po prihodu v mesto sem se kaj kmalu dobil s kolegico, ki sem jo spoznal v hostlu v Blenheim-u. Pokazala mi je ulico s brezplačnim parkirnim prostorom (katerih tu ni veliko), nato pa sva se sprehodila nazaj proti centru. Zaradi noči, verjetno pa tudi zaradi ulic, katere sva si izbrala, se mi je najprej zdelo, da mesto ni najlepše urejeno. Zdelo se je precej kaotično in umazano. Večerjala sva v mali mehiški restavraciji, nato pa sva se premaknila na pivo najprej v Irski pub, nato pa v bar za katerega se je kasneje izkazalo, da je gay bar. Tud ok. Okrog polnoči sva se vrnila proti domu, ona v svoj AirBnB, jaz pa v svoj avto. Spal sem (kot je zame običajno) kot ubit.

V soboto sem se zbudil okrog 7h in bil res vesel, ko sem v bližnjem parku našel javni WC. Po jutranjem sproščanju sem se usmeril proti muzeju Nove Zelandije. Te Papa (kot se imenuje) po maorsko menda pomeni “naš prostor”. Muzej je najbolj znan muzej na NZ in svoj sloves si resnično zasluži. Najprej sem obiskal razstavo z naslovom The Great War, ki govori o novozelandski udeležbi v Prvi vojni. O vojakih ANZAC sem pisal že v enem od preteklih zapisov. Razstava, katero je soustvarjal slavni režiser Peter Jackson, je prikazovala zgodbo izkrcanja in bojevanja na polotoku Galipoli skozi oči šestih udeležencev tega velikega klanja. Med njimi sta bili prikazani tudi zgodbe vojaka maori krvi in zgodba sestre, ki je delala na eni od bolnišniških ladji Nove Zelandije. Na začetku vsakega od šestih “poglavji” razstave je bila okrogla soba v sredini katere je stal ogromen a izredno realističen kip osebe o kateri bo pripovedovana zgodba. Ustvarjalci teh kipov so se zares potrudili, vse do najmanjših detajlov, majhnih odrgnin na rokah, zdelanih uniform, z muhami prekrite hrane, prstnih odtisov in posameznih neurejenih las na frizuri objokane bolničarke. Vse te podrobnosti pa so prišle še bolj do živega prav zaradi velikosti kipov. Ti so bili namreč res veliki, verjetno nekje 3 ali 4-krat večji od realne velikosti človeka. Bili so tudi zelo blizu, tako-rekoč so skočili vate takoj, ko si vstopil v sobo.

Zelo so mi bili všeč tudi prikazi bojev na terenu bojišča. Na vsaj dveh točkah razstave je bil na mizi bela 3-dimenzionalna maketa terena na kateri so se odvijali boji na Galipoliju. Na to podlago so iz stropa projecirali animiran potek bojev ob njem pa komentirali po usmerjenih zvočnikih nad glavami. Zadeva je bila (spet) res odlično izvedena, že sama simulacija prehoda sonca čez teren in sence na pobočjih so bile čudovite.

Na tej razstavi sem se zadržal verjetno vsaj kake 3 ure, nato pa sem si na hitro ogledal še mnoge druge. Od mogočnih sil tektonike in simulatorja potresa, do zgodovine kulture Maorov (edina soba, kjer je bilo fotografiranje prepovedano), do morskega in živalskega dela (kjer sem lahko videl velikanskega lignja (cca 4m) in maketo srca Sinjega kita (v katerega so se manjši obiskovalci muzeja lahko splazili). Na ogled so postavili tudi top, katerega so odvrgli čez palubo, ko je Cookova ladja Endeavour nasedla na koralah 11 Junija 1770. In še kup drugih zanimivih stvari.

Po 8ih urah ogledov in pešačenja po muzeju sem bil že rahlo utrujen, tako ali tako pa so muzej zapirali. Očitno se bom moral še kdaj vrniti.

Po vrnitvi iz muzeja sem se ponovno dobil s kolegico. V 160 let stari hiši, kjer stanuje, je povabila še drugo deklino, s katero smo se spoznali v Blenheimu. Plan je bil da doma spijemo par piv, nato pa se odpravimo v njen hostel, od tam pa s širšo družbo na tehno žur v mesto. Do tega nisem prišel, saj sem se prej utrujen vrnil v moj avto(dom-ek).

Drugo jutro sem veselo uporabil kopalnico v hiši in si lahko celo privoščil tuš. Ker je ona ob 10h še vedno spala, sem se sam napotil v mesto. Za naslednje par dni sem se odločil, da si privoščim hostel. Po check-in-u sem pokosil, nato pa sem se odpravil na sprehod meetup v park. Po parih letih mogoče sem ponovno užival v slackline-u in (to prvič) družbi Kiwijev. Na poti do tja sem opazil tudi plezalsko telovadnico in našel celo ugodnejšo možnost za izposojo pasu. Ko sem se popoldne vračal domov sem imel občutek da se me nekaj loteva in res lahko rečem, da sta mi veter in premalo spanca prišla do živega.

Naslednji dan sem po dolgem spancu vseeno šel na sprehod na bližnji botanični park, celo peljal sem se z vzpenjačo. Bilo je lepo, a vreme ni najbolj sodelovalo. Vseeno sem vesel, da sem tudi ta dan izkoristil vsaj približno produktivno.

Za torek sem imel planiran odhod naprej a sem ostal v mestu. En razlog je bil predvideno srečanje s kolegom, katerega sem spoznal v Christchurchu, drug pa še vedno precej slabo počutje. Kolega se tekom dneva ni javil tako da sem praktično cel dan ostal v postelji. Zvečer, ko sem mu pisal, je odgovoril, da še vedno zgublja živce z esejem o Sino-Vietnamski vojni leta 1979. Klinc, pa drugič. V Wellington se bom najverjetneje še vrnil.

Danes planiram premik do Napier-a, kjer bom iskal delo za podaljšanje vize.

Foto zgodba: Zadnji dnevi južnega otoka

nekategorizirano, , , , , , ,

Po dolgem prejšnjem zapisu pa tokrat malo manj besedičenja in malo več fotk.

Fotografije so bile posnete v zadnjih nekaj dneh v Christchurch-u, Nelson-u (kjer sem z družbo iz hostla obiskal tamkajšnji muzej na prostem), Marlborough sounds (kjer sem prenočil v avtu na plaži) in Picton-u (od koder sem odplul na severni otok). Kot je očitno iz fotografij sem v zadnjih dneh imel res lepo vreme in vesel sem, da zapuščam južni otok s pozitivnimi občutki.

Pospravljanje delavnice na mali kmetiji

nekategorizirano

Pred kratkim sem zaključil drugo izkušnjo z Workaway-om na Novi Zelandiji. Dober teden dni sem preživel pri družini z veliko hišo, malo kmetijo in parimi sobami za oddajo. Tekom tega tedna sem opravljal različna dela okrog hiše.

Ko sem prispel v četrtek, me je pozdravila Fiona, lastnica kmetije. Predstavila me je Dean-u, njenemu partnerju. Oba sta Kivija srednjih let, ločena od njunih prvih zakoncev. Dean je velik mož Maori krvi, Fiona družina pa ima korenine  v Angliji. On se ukvarja z ribiškim turizmom, poleti v Novi Zelandiji, pozimi pa (že nekaj let) na ekskluzivnih jahtah bogatašev v severni Avstraliji. Ona skrbi za kmetijo in poleti za oddajo sob v hiši in apartmajev poleg nje. Z nami je živel še Rob, mož Dean-ove sestre.

Fiona in Dean sta imela veliko smole v življenju, še posebej v zadnjem letu. Že pred leti se je ponesrečila ena izmed Dean-ovih hčera, zaradi padca iz konja je ostala paralizirana. Kako leto kasneje je njegova druga, 7 let stara hčer umrla v prometni nesreči, ko se je prevrnil avto, ki ga je po polju doma vozil njen 10-letni prijatelj. V začetku letošnjega leta je Dean-ova mama bila odpeljana v bolnico. Bila je resno bolna in vedelo se je, da ne bo živela več dolgo. Obiskala jo je celotna družina, njen mož, Dean-ov oče, pa naj bi se začasno naselil v bližnji motel, da bi jo lahko obiskoval bolj pogosto. Med tem, ko je Dean urejal stvari pri recepciji motela je njegov oče stopil iz avtomobila in se napotil proti vhodu. na stopnicah mu je spodrsnilo in z glavo je udaril ob tla. Ko je to videl Dean, mu je hitel pomagati in zaradi napora pri dvigovanju si je poškodoval hrbtenico. Njegov oče je do danes v bolnišnici, paraliziran od vratu navzdol, njegova mama je umrla dan po incidentu. Poleg vseh teh nesrečnih zgodb sta v preteklem letu meda preživela še kup zlomov rok in udarcev v glavo, poškodovanih gležnjev … Res slabo leto. Tako je bilo razumljivo, da je bil mož precej resen in ne pretirano zgovoren. Vseeno sem ga tekom tedna nekajkrat ujel, da se je pošalil.

Z Rob-om sva tako pomagala predvsem Dean-u pri delu okrog hiše. Dvigovanje kakršnihkoli bremen zanj ne pride v poštev, prav tako prepogibanje in delo v čudnih položajih. Tako je vso fizično delo padlo na naju. Skoraj tri dni porabila za prenavljanje fug v tlaku po hiši, pospravila in uredila sva delavnico, premaknila nekaj luči in električne napeljave, uredila drenažo vode na parkirišču za hišo, urejala zelenje okrog hiše.

Jaz naj bi za prenočišče in hrano delal 5 ur na dan, vse dodatne ure pa naj bi dobil plačane. Že prvi dan sem se odločil, da bom delal dokler bosta delala Dean in Rob, kar je včasih naneslo tudi do 10 ur na dan. Dean me je izzval tudi z IT nalogo, ki jo več njegovih kolegov “strokovnjakov” ni uspelo rešiti. Če jo rešim, je dejal, mi kupi nov akumulator za moj avto.

Po dobrem tednu dni sem se odločil, da je čas za premik naprej. Akumulator sta mi zares kupila in vesel sem, ko avto vžge brez prigovarjanja. Poleg tega sem v večernih urah “hekal” notranjost avtomobila – odstranil srednjo vrsto sedežev in vgradil posteljo/mizo. Kljub podarjenemu akumulatorju in možnosti uporabe delavnice sem ob slovesu vseeno pričakoval še par 100$ gotovine za moje delo. Na moje rahlo razočaranje se to ni zgodilo. Vseeno se s tem nisem pretirano obremenjeval. Poslovil sem se, si pripravil zvočno knjigo za na pot in se usmeril proti Christchurchu. Na cilj sem prispel po kakih 8 urah vožnje. Končno sem lahko prebral SMS, ki sem ga prejel nekje med vožnjo. Pisala mi je Fiona in povpraševala po mojem bančnem računu, saj sta se po mojem odhodu premislila in odločila, da si nekaj dodatnega plačila vseeno zaslužim. Juhej!

Hitenje v mir – Milford sound

nekategorizirano

Danes sem imel prost delavni dan in po planu sem se odpravil na ogled največje turistične atrakcije v tem koncu države – Milford sound. Fjord je bil v TripAdvisor-jevi anketi leta 2008 izbran kot najboljša turistična destilacija na Svetu, še danes pa je verjetno najbolj obiskana turistična točka Nove Zelandije.

Ko sem se zjutraj lenobno pripravljal za izlet, nisem pričakoval, da se mi bo kasneje mudilo. Izkaže se, da skoraj milijon novozelandskih turistov potuje dejansko bogu za hrbet, da bi videli kar nekateri opisujejo kot osmo čudo sveta. Zaliv je od mesta Te Anau oddaljen kakih 120km, “avtocesta” (highway 94) pa je podobno, kot ostale “avtoceste” v državi bolj podobna kaki slovenski ovinkasti regionalki. Vseeno pa so razgledi res vredni poti. Mogočne gore in širne ledeniške doline ti dajo priložnost za razmislek o pomembnosti človeka. Če imaš čas.

Po kakih dveh urah vožnje in parih kratkih postankih se je cesta že pošteno zarinila med visoke gore. Vedno bolj pogoste so bile table, ki so opozarjale na pogoste snežne plazove in prepovedovale ustavljanje. Ob robovih doline so bili vidni iztoki nedavnih snežnih osipov, kot melišča iz snega. Ko se je cesta zarila v eno izmed mogočnih gora sem vedel, da sem že skoraj tam. Dober kilometer dolg tunel so v granitno pobočje začeli kopati leta 1935. Če je verjetni Wikipediji je tunel začelo kopati 5 delavcev s krampi in samokolnicami. Članek nato nadaljuje: “napredek je bil počasen” :D. Tunel so končno odprli leta 1953 in po današnji vožnji skozenj se zdi da ga od takrat niso kaj dosti obnavljali.

Preden sem se spustil povsem do mesta, sem se ustavil še ob The Chasm, ki je korito, ki ga je reka vklesala v živo skalo. Če si videl_a korita Soče ne boš pretirano šokiran_a.

Po tako dolgi vožnji mi ni ostalo drugega, kot da malo zapravljam (no, mogoče bi lahko počel kaj drugega). Privoščil sem si malico in si kupil karto za katamaran (79$). Če bi vedel, da so vozovnice pozno popoldne precej cenejše (45$), mojim gostiteljem ne bi obljubil, da bom kuhal večerjo. No, kaj čmo.

Plovba je trajala kake dve uri in prav sem imel, ko sem predvideval, da “če sem že tu, si moram to privoščit”. Obpluli smo celoten fjord, vse do morja in nazaj. Kapitan, sproščen, prijazen in precej zgovoren dečko mojih let nam je po ozvočenju razlagal o naravi, ki jo vidimo, v privatnem pogovoru pa je zaupal tudi kako zgodbo iz življenja in dela sredi ničesar.

Po vrnitvi v pristan sem odhitel do avta, katerega so mi prijazni Avstralci pomagali vžgati, nato pa direktno domov in za štedilnik. Večerja je bila pozneje kot po planu, a jedci so jo vseeno pohvalili.