Beseda današnjega dneva je čakanje. Po dolgi noči in spanju do 12h sva šla do avtobusne postaje,kjer sva kupila vozovnice. V Pai, mesto kamor sva bila namenjena se je odpravljalo še cel kup drugih turistov in potnikov. Najbolj zgodnje vozovnice so bole za bus čez 4 ure. Tako sva se namestila v čakalnico in kradila bogu čas. Malo pred odhodom sva se odločila, da greva še na kosilo in na koncu se nama je skoraj mudilo. Tipično. :)

Vožnja z minibusom je bila pričakovano neudobna. Poleg malo prostora pa je voznik, sploh v zadnjih kilometrih, vozil precej noro. Po zavitih ovinkih je bila celotna cesta naša. 

V Pai sva prispela zvečer in se hitro zaljubila v vasico. Stare pritlične hiše v ulicah, ker skoraj ni prometa. Tudi zrak je bolj hladen in lažji. Po namestitvi v hostel sva šla na večerjo in pivo, sedaj pa na (ne)zasluženi počitek.

V torek sva hodila okrog po mestu Chiang Mai in si ogledovala znamenitosti. Večinoma so to bili

 različni templji. Stavbe in njihova okolica so lepo urejene, kar je v rahel kontrast kaosu na ulicah. V njih se lahko umiriš in spočijes včasih pa celo ohladiš. Kipi in podobe v notranjosti stavb so izredno lepi, a čez čas se jih skoraj prenaješ. Ker vem tako malo o budizmu, ne razumem razlik med templji in hitro si postajajo enaki. Vseeno sem vesel, da sva si jih šla ogledati .

Po kakih 4h urah voznje iz otoka je sledila vožnja z javnimi prevozi v Bankoku, nato pa 14h vožnje z vlakom. Proti Chang Mai-u, 3 razred, nočni vlak brez spalnikov. Zaradi praznika so bile vse ostale vozovnice razprodane.

Vožnja dejansko ni bila tako tragično mučna, kot pričakovano. Oba sva uspela nekaj ur celo prespati. Kljub temu pa se nisva mogla izogniti tudi popoldanskemu počitku,ko sva se namestila v hotelu.

Zvečer je bilo na sporedu praznovanje Loi Krathong, tekom katerega Tajci (in turisti) po rekah spuščajo iz bananinih listov narejene ladjice, okrašene s svečami in darovi ta rečne bogove. Poleg tega je v mestu kamor sva prišla navada, da v zrak spuščajo tudi balone na topel zrak.

V celem mestu in še posebej ob reki je bilo tako nepregledno število lokalcev in tujcev, ki so na različne načine onesnaževali naravo. Na poti domov sva videla manj veličasten pogled, ko so številni izgoreli baloni počasi pristajali na ceste, strehe in drevesa že tako umazanega mesta.

Pred mesecem dni, 13 oktobra je preminil tajski kralj, Bhumibol Adulyadej. Ob trenutku svoje smrti je bil najdlje vladajoči voditelj države, saj jo.je vodil kar 70 let. Njegova vloga je bila sicer vsaj v zadnjih letih precej proceduralne narave, saj je v državnem udaru leta 2014 parlamentu oblast prevzela vojska.

Kralj je bil med ljudmi dobro sprejet. K temu je verjetno prispeval tudi zakon, ki predvideva 3-15 letne zaporne kazni za ljudi, ki so obrekovali proti kralju (tudi turiste). Vseeno se mnogo izmed 66 milijonov prebivalcev Tajske ta mesec spominja njegovega življenja. Na vsakem koraku so izobešene njegove slike, okrašene s cvetjem in črno-belim blagom. Praktično vsi domačini spoštujejo predpisano garderobo, ki naj bi bila prav tako v črno-beli kombinaciji. Spominske napiše lahko najdeš povsod tudi na ekranih bankomatov ter na ogromnih oglasnih ekranih, pregled kraljevo palačo pa se vije neskončna vrsta žalujočih. V znak spoštovanja so celo deli televizijskega programa oddajani v crno-beli verziji. 

Država je sicer zavita v črno, a večjih sprememb ki bi neposredno vplivale name ne pričakujem. Po drugi strani pa sem v manj stabilnem delu sveta in od zadnjega puča je že minilo nekaj časa. 

Na potovanjih in selitvah kot je tale običajno doživljam veliko dobrih in lepih stvari. Pridejo trenutki odličnega počutja, skoraj blaženosti in popolnega miru. En tak trenutek sem opisal v zapisu Skrivnosti življenja na osamljeni plaži. Ne bi pa bilo pošteno, če bi rekel, da je vedno tako. Pridejo trenutki slabosti, ko panično razmišljam o vseh možnih slabih scenarijih. Da mi ukradejo denar, da mi ne odobrijo vstopa v kako državo, da hudo zbolim ali me požre morski pes. Od takega razmišljanja hitro ostaneš paraleliziran, zapleteš se v spiralo, ki vodi samo navzdol. In kljub temu, da se zavedam, da tako razmišljanje ne vodi nikamor, je včasih tezko obrniti misli navzgor. In o tem neradi govorimo (in poslušamo) a verjetno je za vsako zgodbo uspeha skrito veliko nepovedanih zgodb neuspeha, dvomov in brezpredmetno skrbi.