Nedelja, 17. avgusta je bil moj zadnji dan na Švedskem. Že nekaj tednov pred izletom, sem bil za ta dan povabljen na tradicionalno Švedsko večerjo.

Ko sva se z Natasho vrnila iz izleta po otočkih, so bile priprave že v polnem teku. Gustav in njegov kolega sta pripravljala hrano, katero smo nato nesli na zabavo. Pita z zelenjavo in jajci, jajčna solata z sardinami, ter seveda velike količine alkohola. Med pripravljanjem na odhod sem ugotovil, da imam odhod letala ob šestih zjutraj in ne ob štirih zvečer, kot sem pričakoval. Poleg tega sem imel v planu še natisniti vozovnico za avtobus. Za le to se je na koncu izkazalo, da bo ne bo potrebno, saj je bila fotografija QR kode dovolj. Ker je bilo očitno, da bom iz mesta moral odriniti direktno iz zabave, sem tudi sam spakiral moje stvari. Nato smo odrinili.

Do Hakana smo imeli namen iti z vlakom, a smo se premislili, saj je bila proga menda zaprta zaradi samomora. Tako smo se na obrobje mesta peljali z kombinacijo avtobusov in podzemne železnice. Pot je trajala kake 45 minut. Ko smo prišli do naše postaje me je presenetilo, da smo za zadnji kilometer poti potrebovali pomoč GPS-a, saj se nobeden od gostiteljevih kolegov ni spomnil prave poti do njegovega stanovanja.

Po uvodnih pripravah in pozdravnih aperitivih smo počasi začeli nositi potrebščine na mizo pred blokom. Mala miza v parku blokovskega naselja se je kmalu šibila pod težo hrane in pijače. Okrog nje se nas je posedlo okrog 10 ljudi. Večinoma so bili to prijatelji in družina našega gostitelja, midva z Natasho sva bila edina tujca. Vseeno so bili do naju zelo prijazni, večino časa so se trudili govoriti angleško. Za glasbo so prinesli tablico ter mali kitarski ojačevalec iz katerega so prihajali težko metalne melodije. Izbor glasbe mi je bil za skoraj družinsko vzdušje precej presenetljiv.

Noč se je nadaljevala z hrano in pijačo. Novinca sva bila podučena kako se jedo sladkovodni raki, po katerih je zabava poimenovana. Veliko dela in protokola za le malo mesa. Rake se je hladne. Običajno se kupi že kuhane, tako da z njimi ni veliko priprav. Ko sva se novinca učila od ene od povabljenih, so prisluhnili tudi nekateri drugi Švedi, kot da ne bi točno vedeli kako se zadeve lotiti. Nenazadnje se take zabave dogodijo le enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi ravno v Avgustu.

Ob hrani se je jasno tudi precej pilo. Ob vsaki rundi so zapeli kako od pesmi, ki se običajno pojejo ob takih priložnostih. Le prva pesem je “predpisana” in tradicionalno se na začetku vedno poje to. Vse druge so po želji.

Večerja se je končala s sladico. Jabolčna pita in pita iz borovnic prelite s tekočo smetano sta bile odlične, zato sta prav hitro izginile. Nekje v zgodnjih urah naslednjega dne smo se prestavili nazaj v stanovanje. Moji spomini so rahlo megleni, verjetno malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Taka aktivnost namreč ne pripomore pri zdravljenju prehlada.

Od mojih gostiteljev sem se poslovil sam, nekje sredi noči. Moral sem priti do glavne avtobusne postaje od kjer sem imel prevoz do letališča. Čeprav nisem imel pojma kje točno sem, sem nekako uspel najti pravi avtobus, s katerim sem se peljal do centra mesta.  Na avtobusu sem srečal Natasho in enega od povabljencev, ko sta odhajala domov. Pot nazaj do letališča in na otok je bila dolgotrajna in ne-pretresljiva.