Tag Archives: prijatelj

Mt. Taranaki – vulkan iz razglednice

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Noč. Ovinkasta cesta navkreber in gost gozd, ki jo objema. Še par minut in bi mogla biti na cilju. Od dolge vožnje sem že pošteno utrujen in komaj čakam, da parkirava in se premakneva na zadnje sedeže, v spalnico.
Zbudiva se zgodaj in skozi mrzel veter se sprehodiva do koče, kjer opraviva jutranji ritual v (zdaj že klasično) novem okolju. Pogled nazaj proti hribu kaže na zadovoljivo vreme a ob vrnitvi v avto so se pod vrh že pripeljali oblaki. Pozajtrkujeva na postelji v avtu, saj je zunaj preveč hladno in vetrovno. Vremenska napoved pravi, da bo vreme zdržalo, pa tudi da bo na vrhu občutena temperatura zaradi vetra okrog -13°C. Mar ni pozna pomlad in smo le kakih 30km od morja? Po premisleku spakiram še bundo, kapo, debele nogavice in oblečem dvoje hlače. Te opreme nisem oblekel že par mesecev.
Pred odhodom greva še enkrat v kočo, da pogledava turistični center in se pozanimava o razmerah. V centru imajo par metrov veliko maketo gore, taki profili so mi vedno zanimivi. Ker sva že pozna, se z (zanimivimi) turističnimi informacijami ne bavim preveč. Povprašam enega od zaposlenih v centru, starejšega možaka z brado, po razmerah na vrhu. Brez oklevanja odgovori, da naj vrh danes raje spustiva in nama nakaže skupino gorskih reševalcev v prvem nadstropju s komentarjem “pustita jim prosti dan”.
V prvi korakih iz koče je med nama nerodna tišina, končno rečem Urši nekaj kot opravičilo za slabo vreme ali za vprašanje o njem. Odgovori mi, da sem vendarle vedel, kak bo uslužbenčev odziv. Verjetno bi res lahko predvidel, da nama bo vzpon odsvetoval, a v resnici nisem pomislil na to. Vem, da ne morem ničesar spremeniti in zato raje utihnem.
Že po kake pol ure hoje občutiva neugodne razmere na lastni koži. Pobočje je precej izpostavljeno, prekrito le z nizkim rastjem in tako je le malo zaščite pred vetrom. Kljub ostremu vetru pa so razgledi krasni. Na poti srečava ali prehitiva le nekaj parov planincev in si z njimi izmenjava pomenljive nasmeške. Le kaj nam je, da danes rinemo v hribe?
Po kaki uri hoje narediva prvo resno postojanko. Koča je zasebna in trenutno zaprta, vseeno pa se lahko skrijeva pred vetrom v vetrolovu. Dva Američana, ki delata večdnevni pohod okrog gore nama zaupata, da si tudi ona želita osvojiti vrh, ampak da danes verjetno ne bosta niti poizkušala, saj so razmere daleč od idealnih. Mogoče jutri. A kaj ko za naju “jutri” ne obstaja, Urši se čas na NZ namreč hitro izteka. Američana zapustita zavetrje po parih minuta pavze pa tudi Urša reče, da gre naprej, da se noče preveč shladiti. Vem, da je mišljeno kot povabilo, a vseeno me zbode ednina v njenem stavku. Pospraviva vodo in se odpraviva naprej.
Pred kočo na vetru postojiva še par minut, poslušava pogovore male družbe planincev, ki se je zbrala ob postojanki, gledava vreme proti vrhu in razgled v dolino … V še enem nerodnem prizoru ugotoviva, da že pet minut čakava en drugega in se da sedaj res lahko premakneva.
Kake 5 min vzpona nad kočo prideva do razpotja. Pot desno je krožna in se čez nekaj kilometrov vrača do avta, naravnost pa pot vodi do vrha. Urša predlaga, da vseeno poizkusiva vzpon in se obrneva, če se situacija izkaže za nevarerno. Vseeno pa mi da jasno vedeti, da lahko že sedaj izbereva lažjo pot, če mislim, da je tako bolje. Hitro se odločim, da poizkusiva vzpon na vrh. Tudi če nama ne uspe je verjetno, da bo poizkus zadovoljil njene potrebe po gorah in me po tem ne bo vlekla na še kako dolgo turo okrog vulkana.
Pot, skrita v zavetju dolinice kmalu postane za odtenek bolj zahtevna. Prečkava podor velikih ognjeniških skal, naletiva tudi že na prvi taleči se sneg. Nato se povzpneva po neskončnih lesenih stopnicah, ki so jih vzdrževalci poti namestili, da pohodniki ne bi prožili kamenja na melišču čez katerega vodi trasa. Na vrhu stopnišča ponovno prideva na izpostavljeno pobočje hriba in še bolj kot prej občutiva polno moč vetra. Zaradi njega je normalna hoja skorajda nemogoča zato se vzpon počasi in previdno nadaljujeva v čudnem, pol čepečem položaju. Ob hudih sunkih se skrijeva v počep in tal oprimeva z rokami. Pobočje je sicer relativno strmo, a ker ne hodiva po kakem robu ob prepadu, vzpon niti ni tako zelo nevaren. Kljub temu je jasno, da v takem vetru in brez derez ne bi bilo pametno nadaljevati po snegu, ki se začne le nekaj sto metrov nad nama.
Še nekaj časa se počasi vzpenjava proti vrhu, ki je sedaj zares jasen. Z vetrom se bojujeva na vsakem koraku. Na proti nama pride skupina treh starejših planincev, dva odlično opremljena možaka in gospa, ki je vidno izčrpana. Izmenjamo si par besed, planinka potoži nad hudim vetrom, možak na čelu pa pove, da so se obrnili tik pred vrhom, saj je bila še pred kako uro vidljivost tam minimalna. V njegovih besedah občutim rahlo razočaranje.
Boj s pobočjem počasi nadaljujeva. Veter ne odneha, zdi se celo, da se z vsakim metrom nadmorske višine še krepi. Po posvetovanju z GPS-om se odločiva, da se povzpneva še nekaj sto metrov, da doseževa 2000 metrov nadmorske višine. Ob vsakem koraku loviva ravnotežje in vsak pridobljen meter nad morjem je nova zmaga. Ponovni pogled na GPS nama pove, da sva zelo blizu najinega cilja, 2000 nad morjem. Zaradi hudega vetra se ponovno posvetujeva in odločiva, da nadaljen vzpon ni vreden dodatnega tveganja. Skrijeva se v zavetrje za osamelo skalo, se odžejava in pojeva frutabelo. Pod zobni hrusta od polno majhnih peskov, ki jih nosi veter.
Po kratki pavzi začneva previden spust. Veter je še vedno orkanski a z vsakim korakom proti dolini njegova moč jenja, več in več moči ima prijetno sonce.
Ob razpotju nad kočo srečava par planincev, ki razmišljajo o nadaljevanju njihove poti. Na hitro jim ošvigneva, da je veter višje po pobočju še neprimerno bolj močan kot tu, nato pa nadaljujeva pot levo, prečno po pobočju. Navkljub Uršinem prepričanju, da pot vodi v velik krog po pobočju ji sledim, saj sem skoraj prepričan, da že čez kak kilometer sledi še en odcep, kjer se še vedno lahko odločiva za vrnitev do avtomobila. Vseeno spoznavam, da vzpon in ekstremne razmere na pobočju niso potešile njene sle in da je tako moja logika šla po zlu.
In res, čez dobrih 20 minut prispeva na novo razpotje. Kot pričakovano Urša prigovarja za daljšo pot, še kakih 5 ali 6 ur hoje. Trenutno sva na poti dobre tri ure, do avta pa imava po najkrajši poti vsaj še kako uro in pol. Poizkušam predstaviti argumente za krajšo pot čeprav vem, da so moje besede jalove. Če se odločim za vrnitev do avta mi bo sicer sledila, a ta pohod ji bo ostal v spominu kot nedokončan. In huje kot to, tudi jaz se bom počutil slabo, kot lena môna, ki je raje kot v gorah na hrbtu, v pasivnost pa ne spravljam le sebe a tudi ljudi okrog mene. In tako godrnjavo pristanem na njen predlog.
Pot po kateri nadaljujeva je sicer precej lažja. Preči poraščeno pobočje in se rahlo spušča proti sedlu na zahodnem delu gore. Rastje nama nudi dobro zavetje in kmalu si slečeva bunde, kape in zimsko opremo in nadaljujeva v kratki opravi. Eden izmed najinih ciljev je malo gorsko jezerce, ki nudi priložnost za čudovito fotografijo. To je edina točka na najini poti, za katero vem in podzavestno sem prepričan, da se nahaja nekje v kotanji med vrhovoma. Jezero menda vendarle ni na vrhu pobočja.
Po spustu v močvirnato sedlo se za nama ponovno začnejo odpirati čudoviti razgledi na vrh gore Taranaki. Pot, sicer utrjena z lesenimi lojtrcmi, je na nekaterih mestih zelo zdelana in tu in tam zabredeva v blato ali stopava po poplavljenih deščicah. Vseeno je treba pohvaliti velik trud pa tudi finančni vložek, ki ga Novozelandci namenjajo vzdrževanju gorskih poti.
Po prečkanju močvirja in rečice ob robu doline se začneva povspenjati nazaj v hrib. Nekaj časa si še predstavljam, da se bo pot obrnila nazaj proti sedlu, a končno spoznam, da sem se ponovno uštel s predvidevanjem lokacije jezera. Pot je strma, na delih opremljena z lesenimi stopnicami, spet na drugih od dežja sprana zemlja. Sonce je sedaj že zelo močno in od vlažnega rastja puhti sopara. Trmasto sopiham za Uršo, ki ima neizprosen tempo, jaz pa sem preponosen da bi priznal utrujenost. Sprašujem se “le zakaj mi je bilo tega treba,” in “kako se naj te muke čim prej rešim”. Jezen sem na cel svet, na Uršo in nase ter na samo dejstvo, da sem jezen. Kaj drugega pa si pričakoval, ko si se dal prepričati za nadaljevanje poti. Gledam predse proti kolegici, ki ima sedaj nekaj deset metrov naskoka pred menoj. Prav nič ne kaže, da bi bila utrujena. Nič se ne obotavlja, nič ne omahuje. Brez prestanka stopa naprej po poti navzgor. Všeč mi je kako odločna in zavzeta je. Po mesecih garanja v službi je prišla na dopust na drug konec sveta, sedaj pa se niti tu ne ustavi in odpočije. Brez njenega obiska bi verjetno zgrešil mnoge zanimive točke, ki sva jih skupaj obiskala. Sigurno sam ne bi rinil v ta hrib, če pa že, bi se dosti prej obrnil nazaj. Vesel sem njenih pobude in občudujem njeno samostojnost. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da samostojna do te mere, da bi ta izlet brez problema izpeljala čisto sama. Da me na tem izletu ne potrebuje in izkušnji dodam bore malo. Mogoče sem ji kdaj celo v breme in bi lažje potovala brez mene. Do sedaj tega še ni izrazila, a kdo ve …
Končno prilezeva do vrha temu pa sledi rahel spust po gričih poraslih s porjavelo travo. Še nekaj ovinkov in streljaj naprej ugledava malo mlakužo mimo katere vodi pot. Sprehodiva se do nje in zmagoslavno odvrževa nahrbtnike. Razgledi so res čudoviti in kot prava turista posnameva cel album fotografij. Kljub vrhunski idili pa naju oster veter spodi naprej. Skleneva, da se v prvem zavetju ustaviva in pojeva svojo malico.
Do tja je bilo seveda še nekaj vzponov in stopicanja skozi visoko rastje. Pot pa je bila tokrat vseeno lažja, ne toliko zaradi spremenjenega terena, kot zaradi kratke pavze in uživanja v idili. Tudi sendvič in piškoti na vrhu naslednje vzpetine odlično prijajo. Na vrhu se razgled razlije po bližnji obali, pa tudi po celotni gori in poti katero sva danes prehodila. Od tu se vidi tudi izhodišče, kjer imava parkiran avto in ni ravno pogled ki vzbuja radost. parkirišče se namreč zdi prekleto daleč, pot to tja pa bo daljša še zaradi mnogih hudourniških kanjonov izdolbenih po pobočju gore. Ni kaj – nadaljujeva brez obupovanja. Ura je približno pet in pol in na poti sva slabih 8 ur. Pot se hitro spusti v visoko rastje, nato pa v temen deževni gozd. Hodiva čez sprane korenine dreves, tu in tam prečkava kak potok ali hudourniško reko, kdaj se zaveva, da stojiva na robu globokega prepada. Kljub utrujenosti rineva naprej. Dosti drugega nama tako ali tako ne preostane. Za trenutek se ustaviva ob reki in opazujeva raco, kako plava proti močnemu toku vode. Prešine naju, da bi se v vodi za hip ohladila tudi midva, a raje nadaljujeva pot. Sprehodiva se čez ozek viseči most, ki se razprostira nad globeljo. Maximalno 1 oseba piše na sidrišču mostu. V ozadju brvi se bohoti gora Taranaki. Še malo pa bomo na cilju. Čez čas prideva do razpotja, krajša pot do izhodišča vodi najprej do ceste, daljša pa nekje čez gozd. Prav nič nisem jezen, da je gozdna pot zaprta in sva primorana izbrati pot po cesti.
Končno nazaj v civilizaciji. Le še nekaj kilometrov vzpona po cesti in smo tam. Telo je utrujeno, a glava je v dobrem stanju. In gozd ob cesti je dosti manj zlovešč, kot je bil včeraj zvečer. Kakih 11 ur po tem ko sva zapustila izhodišče, se ponovno vrneva do avtomobila. Kasneje spoznam, da je krožna pot katero sva prehodila po poizkusu vzpona na vrh rangirana kot “advanced” in predvidena za dvo- ali tro-dneven pohod. Še kratka vožnja do bližnjega mesta, izogibanje samomorilski raci, nato pa dobro zaslužena topla večerja, osvežujoč tuš v vetru in pivo v kampu ob oceanu.

Kajak

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , ,

V soboto sem sem se zbudil okrog 9h. S prijateljem sem bil zmenjen za izlet s kajakom in ker sem bil pozen, sem kar se da hitro zmetal potrebščine v nahrbtnik in se odpeljal proti navtičnem klubu, kjer si izposojava kajak. Kolega je bil že tam, čakal me je pripravljen na odhod. Hitro sem si pripravil kajak, veslo in rešilni jopič. Nisem pričakoval, da ga bom še kako potreboval.

Morje v zalivu je bilo relativno mirno, saj je veter je pihal iz celine. Kot prejšnjič sva odveslala proti svetilnikoma ob izhodu iz zaliva in nato naprej. Prejšnji dan sem se pogovarjal s prijatelji iz plezanja, da se lahko dobimo ob eni izmet plezalnih točk ob morju in poplezamo skupaj. Ker ni nobeden od njih potrdil, sva se odločila, da se obrneva v drugo stran ob obali Mediteranskega morja. Veslanj naju je vodilo mimo Calla Cortina-e, kjer smo uživali prejšnji dan in skakali iz visokih skal. Nato sva nadaljevala proti zalivu, kjer je pristan za naftne tankerje. Morje je sicer postajalo malo bolj živo a nič kaj posebnega. Odločiva se, da prečkava tudi ta zaliv in se odpraviva proti malemu otočku ob doku. Ob zunanjem delu visokega betonskega zidu, veslava jugo-vzhodno. Gladina morja je mirna, pod njo pa se valijo dolgi, počasni valovi visoki kake pol meta do meter. Pravi užitek. Po nekaj minutah prispeva do otočka. Včasih je bil ta otok od celine oddaljen nekaj sto metrov, sedaj pa je okrog njega zgrajen dok za ladje, ki v bližnjo rafinerijo dovažajo nafto. Med dokom in otokom je kake deset metrov širok rokav, v katerem se voda popolnoma umiri. Zavijeva v rokav in se sprostiva za trenutek. Voda je kot maslo in tudi veter ni pretirano močan. Odpraviva se okrog otoka, kjer se odpočijeva za nekaj minut. Ko se nameravava vrniti, me kolega ustavi in predlaga, da zaplujeva okrog otočka in se vrneva po drugi strani. Pogled iz rokava proti morju pa ni nič kaj privlačen. Ker je to nezavarovan južni del otočka, izpostavljen vetru, so valovi opazno večji. Kolega me vseeno pomiri, da ni nevarnosti in da se bova le malo zmočila. Tako pristanem na predlogu in odveslava proti razburkani vodi. Bolj, kot se oddaljujem od rokava, bolj zanimivo postaja morje. Valovi prihajajo iz levega boka in veter mi nosi vodo v obraz in v kabino kajaka. Nekaj časa lovim ravnotežje a očitno je, da imam več težav kot kolega. Ne traja dolgo, da podležem penastemu morju in po nekaj sekundah obupanega lovljenja ravnotežja pristanem v hladni vodi.

Odlično.

Dobro, si rečem, to je trenutek, ko je najbolj pomembna zbranost in trezne odložitve. Klub majolki adrenalina, ki se pretaka po moji krvi, se nekako uspem sestaviti. Poiščem kajak in veslo ter plastenko vode, ki sem jo imel s seboj. Vodo vržem v kabino, veslo pa zataknem za elastike, napeljane po zunanjem delu. Med tem se mi že približa kolega, za katerega je očitno, da ima več izkušenj. Povpraša me, če sem v redu. Čeprav prestrašen, mu odgovorim, da sem. Nikomur ne bo koristilo, če bo prestrašen tudi on.

Predlaga mi, da bo odpeljal moj kajak v mirno vodo, jaz pa naj poizkušam odplavati tja. Strinjam se in kaj kmalu je moj kajak privezan na njegovo ribiško nit. Odpravi se nazaj proti rokavu, kjer sva prej počivala, jaz pa se namenim plavati v isto smer. Valovi so še vedno visoki, verjetno nekje okrog dveh metrov. Morje je razburka no in močan veter situacije ne naredi prav nič bolj prijetne. Plavam stran od otoka, saj tam ni vare točke, kjer bi lahko splezal na pečino. Poizkušam ga zaobiti a vsak val me odnese nazaj, kjer sem bil pred petimi zamahi. Po kakih desetih minutah intenzivnega plavanja se premaknem za kake deset metrov. Kolega pa še vedno od nikjer. Zanimivo, da o črnih scenarijih sploh ne razmišljam. Kolega pač potrebuje malo več časa, kmalu bo prišel nazaj in me odvlekel v mirne vode, kjer bom splezal nazaj v kanu, nato pa bova odveslala nazaj domov. Preden se to zgodi, me opazi ribič iz njegove ribiške jahte. Povpraša me, če potrebujem pomoč in preden odgovorim, zanimivo, za trenutek pomislim, če pomoč zares potrebujem. Odločim se za lažjo od opcij in ga pokličem k sebi. V minuti ali dveh sem na krovu. Španec se mi smeji in me sprašuje, kaj počnem. V polomljeni španščini mu razložim zgodbo, nakar se končno prikaže kolega z drugim kajakom. Izmenjata par besed, nato pa me ribič odpelje bližje mirnemu rokavu, kjer sedaj počiva moj kajak. Skočim nazaj v vodo in vesel ugotovim, da tokrat plavanje deluje, kot predvideno. Kolega me s kajakom odvleče do prostora, kjer je na obali kajak.

Po adrenalinski izkušnji sediva na otoku. Zebe me, sonce pa se skriva za oblački. Po slabe pol ure mirjenja, predlagam, da je verjetno najbolje, da se čim prej odpraviva nazaj. Skobacam se nazaj v kanu in počakam še kolega. V mirni vodi je veslanje lahko, a kaj me čaka, ko prideva nazaj na morje? Odveslava nazaj po rokavu. Valobran, ob katerem sva veslala prej se zdi neskončno daljši. Valovi tu so le za odtenek bolj agresivni, kot prej, a tokrat prihajajo od zadaj, kar naredi kajak precej bolj nestabilen. Po nekaj minutah obvladovanja strahu in lovljenja ravnotežja  končno doseževa konec pomola. Od tu naprej sva v zalivu, valovi in veter so manjši in bolj obvladljivi. Vseeno je edina stvar na katero lahko mislim obala in sedenje na sončku, ko prideva nazaj v pristan. Do tam mine še kar nekaj časa, a brez večjih pretresov.

Po vrnitvi v pristan si na obali privoščiva pivo. Ob njem razmišljava, kako sva reagirala in kaj bi lahko izboljšala. Strinjava se, da sva se podala v razmere na katere nisva bila pripravljena, pa tudi, da sva v trenutku krize reagirala relativno trezno in pravilno. Sam sem vesel, da sem doživel še eno stresno izkušnjo v kateri sem se naučil o sebi in o morju. Razmišljam, če naj za nekaj časa opustim kajak ali naj se vrnem na vodo kakor hitro se da. Verjetno bom kmalu spet na morju, a tokrat bom verjetno bolj konzervativno ocenjeval moje sposobnosti in poizkušal ubrati varnejšo pot.