Spet en doživjetji poln dan. Včeraj sem bil z nekim neznancem zmenjen za jadranje. Kot se ponavadi izkaže pri teh kočljivih situacijah je bilo odlično tudi tokrat.

Raul je inženir iz okolice Talina v Estoniji. Spoznala sva se preko elektronske pošte, ko je pred nekaj tedni posla mail v skupino. Povpraševal je, če je kdo na Malti in če bi se želel srečati za pijačo. Omenjal je tudi jadranje in tudi zaradi tega sem mu brez razmišljanja odpisal. Po tem je minilo nekaj tednov, ko ni bilo nobenega odgovora. Sam sem že skoraj pozabil na ponudbo, ko mi je poslal SMS.

Dobila naj bi se že kak dan prej, a so na poti iz Sicilije imeli slab veter in tako smo se dobili v Soboto. Sam sem že cel teden navdušeno čakal na ta dan, zato sem bil kar rahlo zmeden, ko sem videl, da jadrnico zapušča (vseh) 5 ljudi. Pričakoval sem namreč, da me bodo pobrali, nato pa gremo praktično takoj naprej. Estonci so si vse skupaj zamislili bolj sproščeno. Tako, kot je prav, nenazadnje so bili na počitnicah.

Na pomolu, kjer so se izkrcali smo se spoznali. Raul, dečko s katerim sem se dogovoril je bil  starejši kot sem pričakoval. Menda jih je imel 45. Z njim je bila še njegova žena, njegova dva sinova in kapitan jadrnice, ki je bil tudi njegovih let. Od pomola smo se sprehodili proti bližnji trgovini, kjer smo se takoj zapodili proti hladilniku. Ko smo potešili prvo nujo – pivo – smo postali pred bližnjo pasticerijo, kjer si je družina kupila kosilo. Pojedli so na klopci ob obali. Kapitan je po malici skočil nazaj na jadrnico, kjer so pozabili prenosnik. Med tem sva z Raulom pohitela še po par piv, saj alkohol menda precej pomaga proti morski bolezni. Priprave so vendarle najpomembnejši del odprave. Preden smo lahko odšli na jadrnico je družina morala postoriti še par stvari. Tako smo v sobotnem popoldnevu po Buggibi iskali wifi točko (našli smo jo seveda v baru, kjer je, jasno, padlo še eno pivo), nato pa še kopirnico, kjer bi lahko natisnili letalske karte. Njihove počitnice so se bližale koncu in seveda je bilo potrebno kupiti še darilo za dedka …

Lahko bi bil precej bolj nervozen, a sem se precej hitro prilagodil počitniškem tempu družine. Raul ni bil pretirano zainteresiran za kupovanje daril, vseeno pa se je trudil. Verjetno bolj zaradi žene.

Ko smo končno opravili, kar je bilo potrebno (začimb kot darilo za dedka še vedno nismo našli), smo se prav počasi napotili nazaj. Na moje veliko veselje (čeprav mi je bilo, malo zaradi piv, malo pa zaradi dobre družbe in sončka, že skoraj vseeno) smo se končno posedli v čolniček. Počakali smo še kakih 5 minut, da se je vrnil Raul, ki je spet skočil po par pivc, nato pa smo odrinili.

Končno na vodi. Prva stvar, ko smo prišli na jadrnico je bilo hitro kopanje. Čeprav smo bili še sredi zaliva polnega privezanih čolnov je ohladitev neizmerno prijala. Nato smo se odvezali in odpluli čez zaliv. Namenjeni smo bili proti bližnjem otočku, otoku svetega Pavla Tu naj bi apostol Pavel doživel brodolom, po katerem je (za kazen ali zahvalo?) pokristjanil celotno Malto. Veter je bil za plovbo precej umirjen, zato smo si pomagali z motorjem. Kmalu prispemo na cilj, se zasidramo in odplavamo do otoka. Ogledamo si otok, naredimo nekaj turističnih fotografij in se počasi odpravimo nazaj. Ko prispemo nazaj do jadrnice pa verjetno najboljši del večera. Raul in kapitan na plan prineseta kitaro in mandolino in to je to. Repertoar je bil precej Irsko obarvan. Peli smo Whiskey In The Jar, Seven Drunken Nights, The Wild Rover in podobne. Ljudje v bližnjih čolnih so nam bili totalno nevoščljivi. No, opazili so nas sigurno.

Ker se je počasi spuščal mrak smo odpluli nazaj proti mestu. Ko smo prišli nazaj na kopno so me povabili še na večerjo. Čeprav sem se branil so mi to tudi plačali. V zameno so hoteli le rundo piva. Pa naj bo.

Po večerji smo se poslovili. Sam sem odšel do glavne avtobusne postaje, kjer sem spoznal, da mi je zadnji avtobus že odpeljal. Ker se nisem hotel voziti z taksi-kombijem za 3€ do Pačevila (od tam bi moral namreč hoditi še kako uro) sem se odločil za štop. Ob taki uri in na Malti, ki je štoparsko slaba država to mogoče ni bila najbolj pametna odločitev, ampak kaj bo vedela pijana glava. Prevoz sem vseeno dobil, najprej le do glavne ceste, le kak kilometer stran. Ustavili so mi trije Srbi, tako da sem lahko ponovil še tistih par Srbskih besed. Med štopanjem ob glavni cesti sem prav tako imel precej pomislekov, le kdo bo ustavil ob tej uri. Vseeno sem v nekaj 10 minutah dobil prevoz, praktično do domačih vrat. Zapeljali so me trije Libijci. V eni roki čik, v drugi pa plastenka. Ho-ruk!

Postelje doma sem se prav razveselil. Nedelja, dan po tem je bila namenjena počitku.