Kljub jamranju nad Nemci prejšnji teden ima življenje v mednarodnem okolju tudi mnoge prednosti. V nedeljo nas je tako po popoldanski zabavi v laser-tag poligonu (zabavno, je za probat) pogostila sostanovalka iz Italije.

Na meniju je bila italijanska pica za (minimalen) prispevek 3 dolarjev. Kljub temu, da je pekla (le) Margarite, je ta pica po okusu (in drugih občutjih) brez problema prekosila vse dosedanje novozelandske pice. Domače testo, dobra omaka za pico (ne ketchup!) in minimalizem okusov so koncepti, katere lokalni pico-peki še niso osvojili. K atmosferi je prispeval tudi ogenj v peči ter lahkotna glasba. Ob hladnem pivu je bil to skoraj popoln zaključek odličnemu dnevu.