Danes je bil produktiven dan. Dopoldne je bilo sicer bolj počasno, a ko se je opoldne Zoltan vrnil mesta z motorjem, se je začela akcija. V planu sva imela ogled nekaterih znamenitosti okrog mesta Pai. Najprej sa se peljala proti t.i. kanjonu. Ker sva ob poti zagledala znak za slap, sva se pred tem odpravila se tja. Po ohladitvi v senčnem tolminu pod mogočnim slalom sva se odpeljala naprej. Kanjon sicer ni bil ravno to, kar sva pričakovala (to je dolino z reko in ne vrhove gričev) a vseeno zanimivo. Predvsem je zanimivo iz kakih malenkosti lahko nastanejo izredno oblegane turistične “znamenitosti” (tudi zasavje lahko ponudi kaj podobnega in marsikaj boljšega). Po sadnemu shake-u sva pot nadaljevala proti dolini. Vračala sva se o drugi cesti in se na poti ustavila pri zavetišču za slone. Ogledala sva si ogromne živali in se pogovorila s prostovoljko iz Nemčije, ki dela tam. Ker se je že mračilo, sva se odpravila nazaj proti hostlu. Po večerji sva še prevzela žehto, ki sva jo prejšnji dan odnesla v bližnjo pralnico.

Za Pai sva slišala, da je mesto, kjer se mnogo popotnikov zatakne za bistveno dlje, kot so načrtovali. Oborožena s to informacijo sva se odločila, da bova bolj produktivna. Ostala bova le kake 3 noči, nato pa se bova prestavila naprej. Danes sva že podaljšala svoj plan na 4. noč. Iz slik je verjetno (vsaj delno) razvidno zakaj. 

Beseda današnjega dneva je čakanje. Po dolgi noči in spanju do 12h sva šla do avtobusne postaje,kjer sva kupila vozovnice. V Pai, mesto kamor sva bila namenjena se je odpravljalo še cel kup drugih turistov in potnikov. Najbolj zgodnje vozovnice so bole za bus čez 4 ure. Tako sva se namestila v čakalnico in kradila bogu čas. Malo pred odhodom sva se odločila, da greva še na kosilo in na koncu se nama je skoraj mudilo. Tipično. :)

Vožnja z minibusom je bila pričakovano neudobna. Poleg malo prostora pa je voznik, sploh v zadnjih kilometrih, vozil precej noro. Po zavitih ovinkih je bila celotna cesta naša. 

V Pai sva prispela zvečer in se hitro zaljubila v vasico. Stare pritlične hiše v ulicah, ker skoraj ni prometa. Tudi zrak je bolj hladen in lažji. Po namestitvi v hostel sva šla na večerjo in pivo, sedaj pa na (ne)zasluženi počitek.

V torek sva hodila okrog po mestu Chiang Mai in si ogledovala znamenitosti. Večinoma so to bili

 različni templji. Stavbe in njihova okolica so lepo urejene, kar je v rahel kontrast kaosu na ulicah. V njih se lahko umiriš in spočijes včasih pa celo ohladiš. Kipi in podobe v notranjosti stavb so izredno lepi, a čez čas se jih skoraj prenaješ. Ker vem tako malo o budizmu, ne razumem razlik med templji in hitro si postajajo enaki. Vseeno sem vesel, da sva si jih šla ogledati .

Po kakih 4h urah voznje iz otoka je sledila vožnja z javnimi prevozi v Bankoku, nato pa 14h vožnje z vlakom. Proti Chang Mai-u, 3 razred, nočni vlak brez spalnikov. Zaradi praznika so bile vse ostale vozovnice razprodane.

Vožnja dejansko ni bila tako tragično mučna, kot pričakovano. Oba sva uspela nekaj ur celo prespati. Kljub temu pa se nisva mogla izogniti tudi popoldanskemu počitku,ko sva se namestila v hotelu.

Zvečer je bilo na sporedu praznovanje Loi Krathong, tekom katerega Tajci (in turisti) po rekah spuščajo iz bananinih listov narejene ladjice, okrašene s svečami in darovi ta rečne bogove. Poleg tega je v mestu kamor sva prišla navada, da v zrak spuščajo tudi balone na topel zrak.

V celem mestu in še posebej ob reki je bilo tako nepregledno število lokalcev in tujcev, ki so na različne načine onesnaževali naravo. Na poti domov sva videla manj veličasten pogled, ko so številni izgoreli baloni počasi pristajali na ceste, strehe in drevesa že tako umazanega mesta.