Po nekaj komplikacijah sem danes uspel kupiti novo letalsko vozovnico. Drugi poizkus za let v Novo Zelandijo bo 9. januarja naslednje leto. Po nakupu vozovnice, sem odhitel urediti še papirologijo za avstralsko vizo. Kljub pobožnim željam in povpraševanju za alternativo, sem moral še enkrat oddati biometrične podatke, kar me je ponovno stalo slabih 30€. Upam, da bo tokrat vse v redu in bom z odobreno vizo v začetku januarja lahko prvič letel pod ekvator.

Na petkovem Couchsurfing sestanku je padla ideja, za izlet v Malacca-o. Tako sva se v soboto, po kosilu, z novo znanko počasi napotila proti avtobusni postaji.

Za dve uri trajajočo pot z avtobusom sva odštela vsak po 10RN (cca 2€). V mesto sva prišla v poznih popoldanskih urah in se namestila v hostlu. Večerni sprehod naju je vodil v center mesta, nato pa po ulici Jonker, prepolni z, večinoma azijskimi turisti. V eni od restavracij sva se ob dragem pivu zaklepetala z verjetno 60+ letnim popotnikom iz Velike Britanije. Kasneje sva pogovor nadaljevala ob rečnem obrežju, kjer sva lahko užila malo več miru.

Nedelja tokrat ni bila namenjena počitku. V ponedeljek sem planiral zgoden odhod, zato sva želela ta dan dobro izkoristiti. sprehodila sva se čez celo mesto, si še enkrat ogledala star del mesta. Malacca/Melaka je mesto z bogato zgodovino. Že v 15 stoletju je mesto slovelo kot velika trgovsko mesto s tržnimi povezavami na Kitajsko in po Arabskih ozemljih. V letih 1509 in 1511 so mesto napadli Portugalci in ga v drugem poizkusu tudi zavzeli. Še danes lahko v mestu najdemo Portugalsko manjšino. Kakih 130 let kasneje so mesto zavzeli Nizozemci in oblast nad njo držali okrog 150 let. Ob koncu 18 stoletja, ko je Francija zavzela Nizozemsko, so te izgubili kontrolo tudi nad Melako. Kljub dejstvu, da je v tem času mesto že izgubilo velik del svojega vpliva v regiji, so oblast nad mestom z veseljem prevzeli Angleži, ki so imeli kontrolo nad ostalo Malezijo.

Ogledala sva si mestne ulice in se sprehodila mimo pomorskega muzeja proti bližnjemu otoku. Tam sva si ogleda veliko mošejo, jaz pa sem se zaklepetal s prostovoljcem, ki je obiskovalcem razlagal o mošeji in Islamu. Zanimivo spoznanje mi je bilo, da Islam uči tudi o mnogih prerokih, ki so osrednji del Krščanskih naukov. Konkretno o Jezusu, Mariji, Adamu, Noe-tu, Abrahamu …

Nazaj proti mestu sva se peljala na štop. Sprehodila sva se še do griča z razgledom in vojaško utrdbo ter kasneje do gozdička, ki naj bi bilo največje kitajsko pokopališče zunaj Kitajske.

Danes sem dobil odgovor na vlogo za Vizo za tranzit čez Avstralijo. Viza je bila zavrnjena.

Vizo so mi zavrnili zaradi dejstva, da nisem priložil letalskih vozovnic, s katerimi prihajam in odhajam iz države. Vozovnic nisem priložil, ker jih nisem imel, kupil pa jih nisem, ker sem čakal na odobritev vize. :/

Trenutni plan je nakup letalske karte za let enkrat v začetku januarja. Pred tem bom verjetno moral spremeniti tudi limit na moji kreditni kartici, saj je vozovnica predraga. Upam, da s tem ne bo preveč težav, saj bi bilo zaradi prednovoletnih praznikov idealno, če bi lahko vozovnico kupil v začetku naslednjega tedna.

Upam tudi, da mi za ponovno vlogo ne bo potrebno ponovno plačati za obdelavo biometričnih podatkov, ki je edini (a vseeno nezanemarljiv, 127RN ≃ 27€) strošek pri vlogi za vizo.

Med temi parimi tedni čakanja na januar bi bilo super najti kako delo, četudi prostovoljno, da si zapolnim čas in ohranim trezno glavo.

Pride čas, ko je zadosti poležavanja, poslušanja podcastov in smiljenja se samemu sebi. Danes je bilo dovolj.

Vstal sem zgodaj, si pripravil zajtrk in čaj. Ker kaže, da bom v Maleziji ostal vsaj še nekaj dni ali nekaj tednov, sem si kupil lokalno SIM kartico in se podal v mesto. Misija dneva je bila najti hostel, ki bi mi bil pripravljen mojo pomoč poplačati z brezplačno namestitvijo. Že včeraj sem se dogovoril z enim od članov CouchSurfing-a, da lahko nekaj časa ostanem pri njemu. Njegovo stanovanje je precej izven mesta in med tem, ko ga ni doma, ne bi mogel ostati v njegovem stanovanju. Zato bi bilo moje bivanje pri njemu rahlo nerodno (tako zame, kot zanj). Odločil sem se, da vložim vso energijo v iskanje alternative. Kljub tropskem vremenu sem si obul čevlje, saj sem pričakoval veliko hoje. Dejansko sem dobil veliko sezuvanja (glej zapis o čevljih iz Tajske). Hostli v kitajski četrti, kjer sem iskal, so si zelo blizu. Po nekaj urah iskanja sem imel kup NE-jev, pa tudi nekaj “mogoče, pošlji email”. Tako sem tudi storil.

V domač hostel sem se vrnil v poznih popoldanskih urah. Upravnik tega hostla mi je povedal, da trenutno ne potrebujejo pomoči, da pa bodo to verjetno potrebovali v januarju. Predvidevam, da me takrat ne bo več tu, čeprav sem dobil informacije, da je december in prva polovica januarja na Novi Zelandiji bolj “mrtev čas”. Tako razmišljam, da bi bilo mogoče bolje, da na delo počakam v cenejši Maleziji.

Razmišljam tudi o obnovitvi svojega Workaway računa, ki se mi je (nesrečno) iztekel pred le nekaj dnevi.

Za večer planiram udeležbo na CS srečanju, kjer bom morda spoznal koga, ki mi lahko še polepša (ali olajša) postanek v Kuala Lumpurju.

Končno je prišel dan slovesa od jugovzhodne Azije. Popotovanje po Tajski in Maleziji je bilo zanimivo, pa tudi precej naporno. In kljub temu, da mi je Kuala Lumpur všeč, sem bil vesel, da se odpravljam na dolgo zaželeno Novo Zelandijo.

Zadnji dan pred odhodom sem preživel aktivno. S kolegico, ki sem jo spoznal na Couchsurfing srečanju, sva se podala severno, proti znamenitim (in precej turističnim) jamam Batu. Zvečer sva se dobila še za pivo in srečala še eno skupino CouchSurferjev. Hitro smo se pomešali in večer se je (klasično) zavlekel.

Po nekaj urah spanja sem se prebudil pred 6-o. Pobral sem prtljago, se ustavil v bližnji restavraciji za zajtrk in se z avtobusom odpeljal do letališča. Po dolgem sprehodu čez letališče, sem prišel do check-in pulta, in oddal potni list. Opazil sem, da sta moja nahrbtnika pretežka in bom zato verjetno moral še prepakirati (beri: obuti težje čevlje, obleči težja oblačila in prestaviti prenosnik v ročno prtljago). Izkazalo se je, da to ni bila največja težava. Po pregledu mojega potnega lista, me je prijazna uslužbenka povprašala, če imam vizo za Avstralijo. Moj itinerar je bil sestavljen iz leta v Avstralijo, postanka za kakih 20h in nato nadaljevanje leta do Nove Zelandije. Zaradi izkušenj potovanja po Evropi, moje naivnosti in tako pogosto spremljajoče me, šlamparije, sem predvideval, da za ta postanek ne potrebujem nikakršne vize. Napaka.

Po ugotovitvi sem se sicer nasmejal a moje misli so bile za odtenek manj vesele, kot moj obraz. Uslužbenka mi je sicer predlagala, da si lahko uredim vizo prek spleta in da to običajno traja uro do dve. Z malo sreče bi to šlo. A ko sem po 15 minutah stresnega iskanja dostopa do spleta končno našel spletno stran za urejanje vize, sem spoznal, da je za možnost na voljo le za nekaj redkih držav. Slovenija in večina Evropskih držav niso bile med njimi.

Kaj hitro sem se sprijaznil, da ne bom mogel urediti dokumentov pred letom in da danes ne bom letel. V retrospektivi mi je žal, da sem tako hitro obupal. Verjetno s tem ne bi dosegel dosti, a vseeno se mi zdi škoda, da nisem šel nazaj do pulta in se poizkušal izpogajati, da me spustijo na letalo. Sigurno bi imel več možnosti za uspeh, kot ko sem si mislil “prej ali slej se je moralo zgoditi”, in vrgel puško v koruzo.

Po težkem spoznanju sem se usedel na balkon letališča in z pogledom na odhajajoča letala jezno in razočarano pojedel svoj zajtrk. Letališče sem zapustil še preden naj bi vzletelo moje letalo, saj nisem želel gledati tega prizora. Vrnil sem se v isti hostel, se prijavil nazaj in se zakopal med odeje. Malo zaradi pomanjkanja spanca, malo pa zaradi slabe volje. Ker je bila nedelja, nisem mogel narediti kaj dosti več. V ponedeljek sem takoj po zajtrku začel reševati problem. Ker sem spoznal da večino cenejših letov naredi postanek v Avstraliji, sem že do 13h vložil prošnjo za vizo na Avstralsko veleposlaništvo v Kuala Lumpurju s pripisom, da mojo vlogo obravnavajo prednostno, saj sem en let že zamudil. Naslednjega leta še nisem rezerviral in verjetno bom počakal, da dobim odobreno vizo (čeprav bi bil čim prejšnji nakup cenejši).

Čustveno sem bolje kot pred mesecem dni, ko sem imel težave z denarjem. Kdaj sem vseeno jezen nase. Običajno predvsem zato, ker je bila to res neumna napaka in ker se bojim, da se ne bom iz tega naučil vse kar se naučiti da. Po drugi strani pa sem vesel, da sem se zataknil v mestu, ki je poceni in mi je všeč in ne npr. v dragem Singapurju ali v hektičnem Bangkoku. Ta lekcija me bo verjetno stala nekaj 100 € (upam, da se izmažem s manj, kot 600) in nekaj živcev. Čeprav razmišljam, da živci niso valuta, ki se porablja (kot jih tretiramo v teh prispodobah), temveč bolj kot mišica, ki se jača s treningom. Kar nas ne ubije nas krepi?