All posts by trolola

Jordanija 2022

Sreda 12. 1. 2022


Sreda zjutraj, že spakirana, a se ne čisto prebujena sva se nekaj čez 7 zjutraj odpravila proti Postojnski železniški postaji.
Najini koraki so bili kar hitro, ker sva lovila vlak in nakup karte za Budimpešto.
Ob 8:00 sva z vlakom krenila proti Ljubljani. Jasno jutro in zasnežena polja temperatura pa 0°C. In čisti razgledi na vse slovenske Alpe, najprej Triglav in Julijce pa Karavanke in potem še kamniške… V Ljubljani sva kupila še nekaj hrane za na pot in se en ajdov kruh z orehi, za darilo Rašinemu očetu, ki ga obožuje.
Pptem pa na vlak za Budimpešto. V Zagorju sva pomahala Danilu in Bernardi in nadaljevala. Na vlaku nas res ni bilo veliko, v madžarskem vagonu le trije. Število potnikov je naraslo šele na Madžarskem kakih 100 km pred končnim ciljem.
Nekaj pred 17. Uro smo prispeli v Budimpešto. Potem pa z metrojem do centra in v sobo v hotelu Silver. Zvečer sva se sprehodila po Budimpešti. Najprej sva opravila nekaj administrativnih zadev za na pot – print vseh potrdil (o negativnem izvodu PCR testa, pa potrdili o zavarovanju in potrdilo za vstop v Jordanijo), ki jih na meji skoraj da niso pogledali… Potem pa kuhano vino in piva ter večerja v restavraciji Menza, po priporočilu fanta , ki naju je sprejel v “hotelu”. Okusna večerja (česnova in bučna juha, piščanec za Mateja in rižota z rdeče pese zame).

Četrtek, 13. 1. 2022

Sledila je kratka noč in ob 3:15 budnica in pes pot do busa 100E za letališče.
Letalo je bilo kar prazno. In razgledi na prebujajočo se Budimpešto res lepi. V smeri Jordanije pa so postajali še lepši. Najprej Bolgarske gore in turške ožine, pa Izraelska mesta in nato Jordanska puščava in več odtenkov peska in posameznih puščavskih hribov, nato pa se Rdece morje, Saudova Arabija, egipčanske gore in sosednje, mejno, izraelsko mesto Eliat.
Sledil je hiter PCR test in mejna kontrola zunaj pa že prijetnih 20°C in naša gostitelja, prijatelja Raša in Denis, Jordanka in Slovenec.
Potem pa so si kar sledile zadeve … Postanek in pozdrav Rasine družine, obiranje limon na vrtu za hišo in vožnja do stanovanja. Potem pa mesto in center… Menjava denarja, nakup Sim kartice in avtobusnih kart za sobotno pot v Aman.
Pa poskus swarame – lokalnega “kebaba”, ki to ni. Potem pa sprehod skozi mesto.
In nato do Ayle, projekta na območju katerega stanujemo in turističnega kompleksa kjer ima Rašina družino indijsko restavracijo.
Sprehod čez območje, ki je res prijetno in lepo.
Večerjali smo v centru Aqabe, v restavraciji ki je znana po pečenem piščancu in ocvrtem kruhu. Res prijetno in dobro.

Petek, 14. 1. 2022

Tokrat kar dolga noč. Zjutraj so me malo skrbeli rezultati tukajšnjega PCR testa, ki pa so bili negativni.
Petek, ki je tukaj naša sobota, domačini začenjajo s skupnim obilnim zajtrkom. Tudi mi smo ga. Šli smo v center, in se pridružili k že trem domačim družinam ki so tukaj zajtrkovale.
Raša nam je naročila jedi, ki jih navadno jedo ob sobotah zjutraj. Dve vrsti falafla, pa humus, njihov kruh, različni namazi (z jajčevcev, boba) pa krompir z jajci in črni čaj.

Sobota, 15.1. 2022

Vstajanje ob 7ih in pakiranje in odhod z Aqabe ob 8ih v smeri Prestolnice Amann. Vožnja z edinim ponudnikom prevozov tukaj Jett je trajala štiri ure. Poleg naju še dve turistki in ostalo domacini. Na busu prodajajo pijačo in hrano. In čaj je bil res dober in poceni (0,5 JD).
Vožnja skozi puščavo. Eva navdušena vsako minuto bolj nad novo podobo peska, kamnitih osamelcev, hribov … Okrog 12 smo prišli do Ammana. Prestolnice ki se razprostira čez 7 hribov. No to je bilo včasih, danes obsega že 19 hribov. Pozidano je vse kamor seze pogled. Vmes pa že tudi kako drevo, ki ga do zdaj tu se nisva videla. Mesto s preko 4M prebivalcev z večinoma nizkimi bloki v zahodnem delu (novem Ammanu) pa nekaj sodobnih nebotičnikov.
S Terminala avtobusnega prevoznika Jett sva se do centra in najinega hostla peljala s taxijem (3JD). Naslednje dni sva bila nastanjena v Tower Hostlu, ki je bil le 3 min oddaljen od rimskega Koloseju in 15 min od akropole.
Amman leži na nadmorski višini 800-1000m in v tem času leta je lahko kar hladno in deževno. S tople Aqabe sva prisla v halden, vetroven, rahlo deževen Amman. Popoldne sva izkoristila suho vreme in si ogledala rimljanske in grške sledi v mestu (Kolosej, akropolo), pa nekaj sodobnih znamenitosti (grafite, mavrično ulico idr.). Postanek za hrano z ne ravno lokalno hrano,a ravno v času ko se je vreme poslabšalo. Pred spanjem pa se branje in videi o znamenitostih in posebnostih Ammana in Jordanije.

Ponedeljek, 17. 1. 2022

Sončno jutro v Ammanu. Ko so nama napovedovali sneg… Mesto je v tem soncu videti čisto drugačno… Danes zapuščava Amman in se odpravlja na k najnižji točki na svetu, Mrtvem morju. Namesto s taksijem sva se do 2.5 km oddaljene avtobusne postaje (bolj parkirišča z nekaj lokalnimi minibusi) odpravila raje peš in doživela delovno jutro v toplejšem in jasnejsem vremenu.
Lokalni minibusi, s katerimi potujejo 99% lokalci nimajo vsem znanega ali objavljenega urnika. Odpeljejo ko se napolnijo in tako sva počakala dobrih 20 min in smo zapeljali v kaotični promet in v hrib, no teh je med 19 hribi ogromno, v smeri mrtvega morja. Približno pol časa (1.5 – 2 uri) vožnje je trajala vožnja iz mesta. Potem pa strm spust v dolino reke Jordan in k mrtvemu morju. V daljavi smo gledali Izrael in nato zahodni breg ali Palestino.
Po dobri uri vožnje sva izstopila in ujela voznika da naju je zapeljal do morja. Namestitve so tukaj redke in drage. Privoscila sva si namestitev za 59€ v Death sea spa resortu. Verjetno tako blizu Hilton hotela ne bova več nastanjena. No tokrat sva bila soseda. Ob mrtvem morju je dostop do morja vecinoma mogoč preko privat/hotelskega kompleksa, zaradi močne slanosti morja pa sva želela imeti tudi možnost uporabe tušev. Hotel za vsaj 1000 gostov je bil ta dan skoraj prazen. Sprva sva srečala le peščico turistov potem pa se nas je kar nekaj nabralo. Skupina Romunskih turistov, pa ameriških turistov in nekaj nama podobnih, no niso ravno stopali ali uporabili minibuse do resorta, ampak so potovali sami ali z voznikom.
Uuu kopanje v mrtvem morju … Vsi pravijo da je drugačno in da ne moreš plavati in da lebdis na gladini … In ja, vse to je res ampak je nor občutek ko to doživis. Imaš občutek da je voda težja, gosta …uležeš še v vodo, seveda s hrbtom naprej, in te drži gor … Noro… Poskusiš plavati pa kar ne gre …
Plaža.pa polna solnih kristalov in soli … Morje je imelo 22 stopinj, nekaj več kot zrak in je bilo prav prijetno. Poleg soli je tukaj še zdravilno blato, ki osveži kožo. No že po slani kopeli je bila koža sveža in hitro suha, blato pa jo je zagotovo bolj osvežilo. Mene so navduševali kristali soli in slani sloji na obali in oblike ki se jih nisem mogla nagledati.
Na plaži sva spoznala avstrijski turistki, aktivistki za Palestino in Pelstince. S katerima se upava da se srečava te dni. Pa Američana, reševalca z New Yorka, s katerima sva preživela prijeten večer in happy ours ponudbo v hotelskem pobu.

Torek, 18. 1. 2022

Zbudila sva se v sončno jutro z razgledom na mrtvo morje in bazen. Razveselila me je misel na hotelski zajtrk, ki naju čaka.
In res je bilo vsega polno. Združila sem moj domači vsakodnevni zajtrk s tukajšnjim. Najprej poridge in jogurt pa sadje, potem pa se humus in zelenjava.
Po zajtrku sva se odpravila loviti prevoze v smeri mesta Wadi Musa, od koder je izhodišče za obisk Petre. Na tem odseku ni na voljo direktnih ali lokalnih ali turističnih busov. Zato sva se na Matejevo željo prepustila toku in predvsem Matej je verjel da s stopanjem in lokalnimi Busi vsekakor prideva. In ni se motil, čeprav sem mestoma sama močno dvomila in najedala.
Že takoj izven hotelskega kompleksa so nama ustavili fantje s Hilton hotela. Z njimi smo se peljali prvih 40 km poti, ki je vodila po obalni cesti s stalnim razgledom na mrtvo morje in zahodni breg.
Ob koncu jezera, kjer so barvo peska prekinjala polja paradajza in obiralci sva se poslovila od prvih gostiteljev na poti, ki v zameno za vožnjo niso hoteli nič.
Usmerila sva se proti Golim hribom in mestu Karash. Poleg naju jih je v isto smer stopalo vsaj še 5. po parih minutah nama je ustavil voznik z rabitim vetrobranskim steklom, ki je pred nama že pobral prvega sovoznika. Za vožnjo do cca 30 km oddaljenega mesta je želel 4 JD – z Matejevo veščino pogajanja v arabskih državah sva plačala 2Jd. Prispela sva v Mesto Visoko v Hribih in z mogočnim gradom.
V smeri Dane sva nadaljevala z lok. Busom, ki naju je na koncu peljal le cca 15 km čeprav je govoril da naju pelje do Dane. Pokazal nama je na kateri bus naj nadaljujeva. Ta bus je pobiral študente in po cca 1 km, ko smo prispeli do univerze, so naju simpatične študentke usmerile na drugi bus in preverile ceno. S tem busom sva potem nadaljevala pot do Al T…, Vožnja z večinoma studenti je trajala cca 1,5 ure.
Voznik naju je usmeril na postajo kjer je že bilo nekaj avtobusov in tudi bus za Dano. Tukajšnji lokalni Busi odpeljejo ko se napolnijo in po približno 3/4 ure smo odpeljali v smeri Dane. Na avtobusu smo se malo menili z domačinkami, ki so jih zanimali naši bratje, če so poročeni :) in malo so nama tudi prevajale. Npr. Zakaj je po najinem prihodu na avtobus zunaj med vozniki postajalo napeto… Kriv naj bi bil Najin dogovor za prevoz, ki je bil menda nekaj centov nižji kot navadno … Pa da “habibi”, beseda ki jo te dni slišiva velikokrat ko se domačini med seboj pogovarjajo, pomeni “my lover”…
In smo se odpeljali proti Dani. Vmes se malo postali sredi ceste, da smo pobrali kruh pa pijačo … In se odpeljali še više v gore. V bližini Dane pa naleteli celo na sledi snega prejšnjih dni. Streljaj od Dane sva izstopila in od tu dalje so nama povedali da ni več busov do Petre, da je cesta manj prometna in da bova mogla imeti kar veliko sreče. Mateja to ni spravilo s tira in ni sprejel ponudbe, da naju še zadnjih 40 km zapeljejo za 20 JD. Jaz pa sem začela postajati že malo panična in tečna … No ko sem se trmila nama je že ustavil avto in s cenkanjem naju naslednjih 15 km zapeljal za 5JD. Voznik in sopotnik sta bila zelo prijazna in ustrežljiva. Voznik vodnik v Dana rezervatu in ornitolog pa njegov prijatelj policist v Ammanu. Voznik ki je dobro znal angleško nama je razlagal o rezervatu Dana. O španskem podjetju ki je tukaj najelo zemljo za 25 let in postavilo vetrnice. Pa o drugi znamenitostih okrog. Ustavili smo se da smo slikali grad ??? In potem naju je peljal na bencinsko postajo od koder naj bi lažje dobila prevoz naprej …
Po malce bolj trdem in ne ravno prijaznem pogovoru med nama sva pot nadaljevala in ustavila šoferja pick-upa ki je šel do bližnje bencinske po dizel. Prispela sva v Mesto … ??? In ob koncu naselja začela stopati da ujameva se prevoz za zadnjih 25 km.
Pa je hitro ustavil šofer, ki je želel 20 JD. Pa drugi ki je imel že poln avto. Pa lastnik sosednje restavracije, ki naju je usmeril naj prideva k njemu kaj pojest za dobro ceno in če kaj rabiva naj prideva v restavracijo.
Pa spet drugi ki je tudi želel 20 JD. In že je od restavracije mahal njen lastnik da naj prideva po hrano. Ampak sva se dogovarjala z ustavljenim voznikom za ceno s katerim nismo prišli blizu. Pa še ene lastnik restavracije zopet pripeljal in nama ponudil prevoz in sendviče. In že ustavljeni šofer in lastnik restavracije sta se poznala in se dogovorila da naju lastnik restavracije pelje zastonj do Petre. Pred tem pa da se obiščemo dom prvo ustavljenega. Ko sva se ravno napokala v avto je iz restavracije že pritekel fant in prinesel dve shwalmi za naju. Pa smo se zapeljali kakih 200 m in si ogledali leseni dom prijaznega osivelega gospoda s prvega avta. Mešanica objektov s filmov Wild West in kolibe za živali … Vse leseno in lepo narejeno. Gospod z dobrim znanjem angleščine je videti ljubitelj zgodovine in zgodovinskih knjig ki ima še veliko idej in želi ustvariti na svojem koščku zemlje svet v malem.
In se poslovimo, usedejo v avto in hibridni hjundaj ne uzge. Pa ne uzge v drugo in niti v deseto. Najin voznik se nama opravičuje in klice brata od katerega je pravkar kupil avto. Potem ugotovijo da je najverjetneje šla baterija. In čakamo na drugega kolega da prinese kable. Vmes pojeva res odlični Piscancji Shwalmi, ko se z Lado njivo glasno in hitro pripelje “Rambo”. Moški višje postave in globokega glasu in vojaške uniforme. Zanimiv stric s kabli in avto jim uspe uzgati. Potem se odpravimo se do mehanika da menja baterijo in po meso za večerjo. Vmes ostanemo s šoferjem že pravi prijatelji in naju povabi še domov k njemu na čaj da spoznava ženo mojih let. Voznik, lastnik restavracije in agronom naju pelje še domov in povabi na večerjo. Večerjo zavrneva ker želiva priti do Petre ampak čaja z družino pa ne. Prestavi nama ženo, pa sestro in svaka ter nečaka, ki so slučajno pri njiju ker se je žena dan pred tem kar močno urezala z nožem. Res prijeten dom in čaj nam žena oz. Meri pripravi za sabo. Ob tem doda še nekaj šla in sladkih prigrizkov in se odpravimo na pot. Jerih in njegova žena sta bila res prijetna in ustrežljiva ter gostoljubna. Oba sta dobro govorila angleško. Po približno 20-25 min smo v sončnem zahodu prispeli v mesto Wadi Musa, kjer sva se poslovila od Jeriha in upava da se še kdaj srečamo ali mu preko prijateljev ki bodo tod potovali pošljeva pozdrave.
Napotila sva se do hostla, ki sva ga pravkar našla in nama je bil najbližje in se spanje v kaspulah z razgledom je ponujal za dobro ceno.
Izbrala sva si kapsulo oz. Posteljo z razgledom na hribe nad Petro, ki so v jasnem sončnem zahodu žareli v rumenih in oranžnih odtenkih.
Po kratkem sprehodu čez mesto sva postala na večerji v restavraciji ob hostlu, koder naju je ogovoril jordanec v rojen v Bosni v znanem jeziku. Sprobala sva lokalno jed – masafo in sveže pečeni kruh ki je bil res odličen. Na poti iz restavracije sva se ob peku kruha v zunanji peči, ki posnema peko kruha med beduini, ustavila in za naju je spekel še en kruh. Sveže pečenega nama je ovil v časopisni papir za sabo,da se bova še vrnila. Odličen kruh sva delila med še tremi gosti v hostlu, ajstrijko, Belgijko in Špancem s katerimi sva se še malo podružila pred spanjem./

Četrtek, 20. 1. 2022

Ob 5:45 budilka zvoni, zunaj pa se trdna tema… No v resnici oranžni odtenki uličnih luči. Ta dan je potrebno nekoliko zgodnejse ustajanje, saj naju ob 6:30 pobere minibus s katerim bova potovala v Wadi Rum.
Romunski kolegi ob 6:00 pišejo da že čakajo na bus, midva pa še v pakiranju…
To jutro in noč je višje dele mesta pobelili sneg … Ko tukaj sneg pobeli ceste, pa čeprav je to le 1 cm beline, obstaja verjetnost da se javni promet ustavi … Nas bus se je vseeno odpravil na pot… Prvo uro in pol smo potovali res počasi. Gosta megla in 1 cm snega in 40 km/h. Počasi smo potovali v smeri puščave. Med potniki nas je bilo 6 turistov, lokalci pa so prihajali in odhajali na bus med potjo in se odpravljali na delo. Med edinim od vsaj 3 postankov je šofer kupil vrečko falaflov in nam jih podelil … Ti so bili zagotovo najokusnejši …
Okrog 9:30 smo prispeli v Wadi Rum village. Vstopnini v park sva se nehote izognila. V vasi pa naju je že čakal najin gostitelj “Ahmet”. Sedla sva na kason zelenega jeepa in je odpeljal. Najrpej na čaj v njegovo hišo v vasi. Z bratom sta naju sprejela in ponudila turo z jeepom (2 uri za 35 JD, 3 ure za 50 JD ali cel dan za 65 JD). Odločila sva se za 3 urno turo in po 3 dozi čaja smo se odpravili, kar takoj na turo. Ahmet naloži hrano, turo začenjava v notranjih delih jeepa. Mrzlo in oblačno puščavsko vreme s temperaturo okrog 5°C in občasno dežno kapljo je bilo premrzlo za vožnjo na kasonu jeepa.
Odhod iz vasi in vstop v pravo puščavo … Obujam spomine na Atacamo pred leti in pesek ter kamnje … Prvi postanek na turi je bil ob bedunski vasi in drevesu ter izviru (Lawrence spring). Voda ob izviru na hribu nikoli ne presahne. S pomocjo cevi pa se voda naliva v odprto zidano napajališče na vznožju, ki je namenjeno živini. Iz tega izvira še napajajo tudi prebivalci vasi.
Oblaki se kar hitro rakrajajo in na nebu je vidnega vse več neba in sončni žarki prodirajo skozi oblake, postaja vse topleje. Na prvi točki in tudi naslednjih si sledimo turisti v Wadi Rum, srečamo romunske kolege, francoski par s katerim se dogovorimo za Voznjo naslednji dan do Aqabe idr.
Druga točka je Pescna sipina rdečega peska in vzpon na kamniti osamelec. Vrhnji sloj peska na sipini je topel, 2 cm nižje pa hladen. Sonce je že prijetno in se preseli a na zunanji del jeepa ki omogoča širše poglede in fotografiranje puscave, kamnitih osamelcev, peščenih vzpetin … Res lepo in razgledi čeprav na golo pokrajino in pesek ki se jih ne naveličaš …
Tretji postanek in ogled ozkega kanjona s starodavnimi zapisi v kamen. V ozkem kanjonu skačejo čez stoječe luže vode. Prisotnost vode izda nekaj nizkih grmov ob izstopu iz kanjona.
Nadaljujemo do kamnitega osamelca s kamnitim naravnim lokom. Sledi obvezno slikanje na loku in uživanje v pogledih … Postajava že znana po tem da se kjer je le mogoče povzpneva na vrh osamelca, romunski kolegi nama že sledijo … Potem se zapeljemo mimo prvih kampov do razgledne vzpetine polne možiclov. Romunski kolegi skacejo in lovijo dobro sliko, kar počnejo na vsakem postanku.
Ahmet naju odpelje čez dolino se do zadnje točke. Kanjona skozi katerega se sama sprehodila, on naju pa počaka na drugi strani. Nebo je vmes postalo povsem jasno in temperatura že res prijetna. V kanjunu opaziva sledi občasnih slapov in nekaj suhih dreves ter sipine…
Nato se odpravimo do našega kampa. Danes sva edina gosta v kampu, ki lahko sprejme do 60 gostov. Prileže se nama popoldanski počitek in kosilo z instant nudelci, ki sva jih pripeljala še iz Wadi Muse. Šotor je bil prijetno ogret in z oknom/odprtino usmerjenim proti zahodu, skozi katerega je močno sijalo sonca.
Nekaj pred 4. Uro smo se odpravili proti točki od koder bomo opazovali sončni zahod. Po poti smo se ustavili in Ahnetu sva pomagala nabrati nekaj suhih vejic redkega grmovja, da si bomo lahko skuhali čaj.
Po pol ure prispemo do večjega osamelca na sredi doline. Ahmet že vzpostavlja kurišče midva pa se vzpenjava na okoliške osamelce. Kmalu se nam na drugih osamelcih pridružijo drugi turisti. Ahmet ponudi čaj in sonce že začne zahajati. Prestaviva se na osamelec, v zavatje in opazujeva. Ahmet vztrajno ponuja drugo rundo čaja. Ob zahodu že postaja vse hladneje. Po vrnitvi v kamp nam ob 7ih napravijo večerjo. Pred večerjo z Ahmetović bratom odigramo nekaj partij Enke. Potem pa nama postrežejo res fino večerjo …piščanec in riž z zelenjavo ter solato. Res je bilo okusno. Po večerji se odpraviva se na sprehod in opazovanje zvezd in noči. Hladna noč v puščavi in skoraj polna luna. V topli spalki se temperature okrog ničle skoraj ne čuti.

Petek, 21. 1. 2022