Zapis o hrani se spravljam pisat že nekaj mesecev. Nekako se nisem še počutil dovolj kredibilnega za to temo ali pa nisem imel dovolj materiala ali pa je je bil na pladnju kak drug izgovor. OK, poizkusimo …
V prvih tednih, ko sem prišel na Malto, je bila moja dieta precej vegetarijansko obarvana. Mesa nisem potreboval, nisem si ga pretirano želel, po drugi strani pa me je odbijalo zamrznjeno meso. Nekako mi ni bilo videti preveč dobro, kvalitetno ali zdravo. Mesnic, kot jih poznamo v Sloveniji ni veliko. Najdeš jih v večjih supermarketih, a vseeno se zdi, da se večino mesa proda v zmrznjeni obliki. Verjetno je to daleč najbolj praktično zaradi stalno visokih temperatur. Zanimivo je tudi, da skoraj podobno težko, kot dobro mesnico v mestu najdeš dobro ribarnico. Pričakoval bi namreč, da je pomemben del hrane otočanov, morska hrana. Dejansko je le nekaj vasic na otoku značilno ribiških. Masarxlok je sigurno ena izmed njih, nedeljski ribji trg je verjetno največji na otoku in prav zanimiva za ogled.
Malteška hrana ima veliko značilnosti uvoženih iz Italije in Anglije. Tradicionalno značilen je malteški zajec, ki je bil pred stoletji kmetom prepovedana hrana in prav zaradi tega velika poslastica. Kot sem omenil v enem od prejšnjih zapisov, so Maltežani nori lovci na ptice in zaradi tega hobija so nekatere vrste resno ogrožene. Seveda se ulovljene ptice znajdejo na krožnikih. To se mi je dogodilo le enkrat, ko sem si privoščil večerjo v eni od malteških restavracij in naročil tradicionalno jed, katere imena nisem razumel. Poleg zajca, konja in ptic, sem prvič na Malti poizkusil tudi polže, ki so tudi ena od lokalnih specialitet. Tokrat so bili pripravljeni v odlični omaki v eni izmed boljših restavracij z malteško hrano. Tudi hobotnice še nisem poizkusil, dokler nisem prišel na otok. To sem jedel v italijanski restavraciji v Valeti.
Ko pišem o prehrani nikakor ne smem pozabiti na malteške pasticerije. To so male prodajalne slanih prigrizkov, katere najdeš povsod po otoku. Pastici so majhni žepki iz listnatega testa, polnjeni z Rikoto (mladi sir) ali z polnilom iz špinače in graha. Poleg tega v vitrinah teh prodajaln najdeš še druge slane prigrizke, prevladujejo pa tisti iz listnatega in krhkega testa. Torej so vsi te jedi precej mastne. To velja precej splošno za malteško kuhinjo. Veliko je ocvrte in nasploh težke hrane. To se jasno vidi tudi na oblinah Maltežanov.
Moja dieta se je po uvodnem mesnem premoru vrnila v ustaljene tirnice. Tekom tedna imam ponavadi tri obroke; zajtrk pred službo, kosilo med pavzo in večerjo, ko se vrnem domov. Zajtrk je ponavadi kruh, jogurt, marmelada, jajca ali kaj podobnega. Dostikrat se zgodi, da si pred odhodov v službo skuham kosilo. Že od malih nog imam rad testenine in se mnogokrat znajdejo na mojem krožniku. Zdi se mi, da sem precej zmanjšal porabo krompirja, ki sem ga v Sloveniji pojedel veliko. Po drugi strani pojem precej več kuskusa. Z hladnejšimi mesece si bom verjetno večkrat skuhal tudi kako enolončnico ali kako podobno jed.
Kadar kosila nimam s seboj v službi (kar je dvakrat ali trikrat na teden) jem zunaj. Včasih je to pogrej in pojej varianta iz bližnje trgovine, včasih grem na zavitek v bližnjo prodajalno, včasih v drugo restavracijo, kjer za le dva evra nudijo testenine različnih variantah in druge (lokalne) jedi. Redkeje si s sodelavci privoščim resno kosilo v pravi restavraciji.
Med poletjem smo si s prijatelji tudi med tednom velikokrat privoščili večerjo v kaki od restavracij, ko smo se zvečer odpravljali iz plaže. Sedaj smo se začeli obnašati bolj varčno, verjetno predvsem zato, ker se redkeje srečujemo na plaži. Vseeno si med vikendom večkrat privoščimo skupni obrok.
V zadnjih tednih smo začeli s skupnimi večerjami pripravljenimi doma, kar je odlična ideja. Zdrava, družabna in poceni.
