Od mojega prihoda na Novo Zelandijo je preteklo približno 7 mesecev in 12 dni. V tem času sem si lahko izdelal osnovno mnenje o državi in ker ste o njem povpraševali danes sledi povzetek prve polovice potepanja po južni polovici dežele dolgega belega oblaka.Redni bralci veste; moje potovanje se je začelo v Christchurch-u, kjer sem bolj kot ne delavno prebil prve tri in pol mesece. Po tem sem se počasi premaknil v Blenheim, kjer sem v delavskem hostlu preživel približno 4 tedne. Za tem sem se podal proti Fox Glacer-ju in Franz Josef-, kjer sem najprej za prenočišče tri tedne delal v hostlu in nato kak mesec za plačilo v hotelu. V zadnjih tednih sem se ponovno premaknil proti jugu – do mesta Te Anau, kjer sem dober teden dni delal pri družini.

Če sem popolnoma odkrit moram priznati, da Nove Zelandije do sedaj nisem užival v taki meri, kot sem to pričakoval pred odhodom. Nerad priznam, da vreme zelo vpliva na moje razpoloženje in tekom zime sem izkusil veliko deževnih in meglenih dni, mrzlih stanovanj mokri nogavic. Predvsem Christchurch-a se spominjam kot mesta, kjer sem se zbujal v mrzli in razsuti hiši, se v meglenem jutru odpel čez neprijazno mesto do službe, kjer sem za minimalno plačo opravljal včasih resnično duhomorno delo. Verjetno me je morilo tudi dejstvo, da v Christchurchu nisem uspel ustvariti pomenljivih prijateljstev. Cimri doma so bili sicer zelo prijazni a jih skupne aktivnosti niso zanimale, raje so počeli svoje stvari v sobi ali na računalniku. S sodelavci smo se le redko družili, redko na pivu po službi in le enkrat ali dvakrat v večernih urah. Preko spletne strani Meetup sem spoznal skupino gornikov, kateri sem se nekajkrat pridružil a tudi tam sem spoznal le enega ali dva s katerim sem se dobil izven rednega srečanja skupine.

Blenheim je bil iz tega vidika sigurno boljši, saj je situiran v najbolj sončni regiji Nove Zelandije. Kljub mrzlim delavskim jutrom in rutinskemu delu za tekočim trakom na žagi in v vinogradu so mi sončni dnevi vedno vlivali veliko energije in dobre volje. Tudi mesto je izgledalo v siju sonca bolj prijazno. V hostlu v katerem sem bival je živelo še kakih 30 mladih in s parimi izmed njih sem se po parih tednih dobro spoprijateljil. Mnogi ostali so bili zelo žurersko razpoloženi in zelo ektrovertirani, kar me je takrat rahlo odbijalo. Mogoče me je odbijala tudi razlika v starosti, saj je bila večina njih od pet do deset let mlajših. Vseeno sem se v tem mestu počutil precej dobro.

V Fox-u sem delal le par ur dnevno, kar mi je dajalo veliko prostega časa. Vesel sem bil, ker sem se posvetil branju, aktivnosti ki jo zadnjih nekaj let poizkušam zavestno vzgajati (z različno mero uspešnosti). Zahodna obala je znana po slabem vremenu a mislim, da sem jaz v tem pogledu imel srečo. Jasno, imeli smo precej dežja, a po besedah domačinov tudi nadpovprečno število sončnih in izredno lepih dni. Tudi sam sem bil zadovoljen z vremenom. Družba v hostlu je bila mešana, skupina francoskih mladincev (cca 20 let), ki so se le redko trudili z angleščino, kak Nemec, Avstalec, Kanadčanka, … Vsi večinoma zelo mladi, verjetno še mlajši kot družba v Blenheimu. V tednu pred odhodom sta v hostel prišla še dva Francoza mojih let, s katerima sem se precej bolj ujel. Zelo dobro sem se ujel tudi z eno od redno zaposlenih v hostlu, zabavno malo Malezijko s katero sem se dobil še nekajkrat po odhodu v Franz Josef.

V Franz-u sem ponovno bival sam, tokrat v novi (in lepi) kontejnerski vasi zgrajeni za delavce hotela v katerem sem delal. V njem je delalo še nekaj mladih – par iz Češke, deklina mojih let iz Nemčije, dve lokalni deklini in nekaj Indijcev. Dobro sem se ujel z Indijcem, ki mi je predal njegovo delavno pozicijo in zatorej kmalu zapustil mestece. Z drugimi večinoma nisem našel skupnih interesov, kar sem omenil v enem od prejšnjih zapisov. Vseeno je bilo življenje v mestecu precej dobro, sploh v prvih tednih, ko sem imel veliko dela v službi. V prostih dnevih sem večinoma hodil na krajše izlete in sprehode okrog mesta saj za bolj resna raziskovanja včasih potrebujem kako brco v rit (npr. iztekajoči se čas) ali pobudo prijatelja. Večkrat, kot bi si želela moja denarnica, sem si privoščil tudi obrok v restavraciji, dostikrat tudi sam.

Pot proti jugu je bila mirna. V zelo popularnih Wanaki in Queenstown-u sem se ustavil le za nekaj ur, kar verjetno ni ravno značilno za popotnike tu. Mesti sta precej dragi in turistični kar me ni privlačilo dovolj, da bi ostal dlje. Poleg tega sem že čutil pritisk časa in se odločil, da se moram kaj kmalu odpraviti proti severnemu otoku.

Moj teden v Te Anau je bil precej delaven. Verjetno tudi zato ker nisem imel dobre družbe za raziskovanje, sem preživel večino časa v hiši ali v delavnici. Dnevi so bili vseeno precej produktivni, poleg tega pa sem dobil tudi brco za ogled Milford Sound-a. Zaradi stiske s časom, slabega vremena in napačnega letnega časa sem preskočil pohod po svetovno znanih planinskih poteh Milford in Kepler track. To bom mogoče kdaj obžaloval. Prav tako sem preskočil ogled mesta Ivercargill, otočka Stewart in nacionalnega parka Catlins na jugu države.

Na poti nazaj na sever me je (tipično) ponovno pričakal deževen in meglen Christchurch. Vseeno sem bil vesel, ko sem v nekaj dneh tam lahko obiskal kolega iz Franz Josef-a in bivše cimre. Od Christchurcha naprej sem se peljal z družbo. Pobral sem dve mladi (19?) deklini, ki sta prej delali kot varuški v Aucklandu, sedaj pa počasi zaključujeta svoje popotovanje tu. Za prevoz do sončnega Nelson-a sta mi plačali za bencin. Vožnja do tja je bila verjetno najlepša pot po Novi Zelandiji (do sedaj :D). Cesta, katero sem prevozil že ob prvem premiku na sever, se je tokrat vila med v soncu lesketajočimi se rekami in čudovito zasneženimi vrhovi. Barve zime naveličanih dreves so bile žive in ko smo se ustavili sem imel občutek, da tudi zrak diši po pomladi.

V Nelsonu sem se srečal s slovenskim kolegom s katerim sva se spoznala v mojih prvih tednih Christchurcha. Ob pivu ali dveh sva hitro premlela nekaj tem. Njegov način življenja in popotovanja po Novi Zelandiji je malo manj hektičen od mojega. Mojster je namreč delal v Christchurchu prve tri mesece, nato je kak mesec in pol potoval vse okrog južnega otoka, zadnje nekaj mesecev pa ponovno dela na severnemu delu južnega otoka. Tak način potovanja ima seveda nekaj prednosti (npr. lažje si je ustvariti mrežo prijateljev), po drugi strani pa lahko človek najde tudi nekaj pomanjkljivosti (npr. manj raznolikosti pri delu in življenjskem okolju). Kdo ve kaj je bolje.

Moja ideja (ne plan, to bi bilo preveč organizirano) za naslednje nekaj dni in tednov je premik na severni otok in iskanje dela tam. Za razliko od potovanja doslej pa za nekaj tednov v oktobru in novembru že vem s kom jih bom preživel ali celo kje in kako.