V zadnjem času sem zaradi pomanjkanja gostov v hotelu imel precej prostih dni. Za čuda so nekateri izmed teh dni bili celo sončni in odločil sem se, da je končno čas za pohod v hribe.

Moj cilj je bil dobrih 1300 metrov visok Alex Knob, eden izmed hribov nad našim mestecem. Od doma sem se odpravil peš in po cesti do parkirišča za dostop do ledenika štopal mimo vozeče avtomobile. Ustavil mi je drugi ali tretji avto. Z njimi sem se peljal vse do parkirišča, kar se je izkazalo, da je bilo predaleč. Tako se se peš vrnil kake dva kilometra kjer se pot zarine v  hrib. V prvem delu je pot široka kot pločnik in lepo urejena. Brez problema bi se dalo po njej kolesariti (če kolo ni obloženo s težkimi torbami ). Pot pelje do malega jezerca, malo pred njem pa se v hrib odcepi mala stezica, ki pelje proti vrhu hriba. Brez pomisleka sem se zagrizel v hrib, če bo čas si bom ogledal jezero po povratku. Kaj hitro sem se ogrel dovolj, da sem lahko pospravil  par plasti obleke. Naslednje par ur se je pot vila po deževnem gozdu in le redkokdaj se je skozi gosto listje do tal prebilo sonce. Kasneje, proti vrhu sta se le odprla dva ali trije razgledi po dolini, kjer sem se lahko ustavil za nekaj minut, da zadiham in se odžejam. Po dobrih treh urah hoje sem se prebil nad gozdno mejo, kjer so bila tla na debelo pobeljena s snegom. Kljub dobri obutvi mi je na shojenem snegu precej drselo in dereze na čevljih pohodnikov iz Avstralije niti niso bile taka neumnost. Kljub vsemu sem se brez večjih težav prebil do vrha, kjer se je odprl čudovit razgled povsod naokrog. Južne Alpe  so bile kot na dlani, prelep je bil pogled na ledenik (katerega sem par dni prej gledal iz zraka), lepo se je videlo tudi vasico Franz Josef, bližnje jezero in obalo Tasmanskega morja.

Ob povratku sem se ustavil še ob jezeru v dolini, kjer sem srečal par Argentincev, kolegov iz vasi.