Pred parimi leti, ko sem se prvič pognal v tujino iščoč avanture in “nekaj več”, sem si želel pobega iz IT industrije in glede na mojo destinacijo – Malta – sem pričakoval, da bom dobil delo v hotelu ali v turističnem sektorju. Takrat se je sicer izšlo drugače, a po nekaj letih potovanja in dela v tujini, sem dobil priložnost tudi za to izkušnjo.
Zadnja dva tedna sem zaposlen v velikem hotelu v majhni turistični vasi – Franz Josef. Hotel s štirimi zvezdicami premore kakih 130 sob kar nanese okrog 400 prenočišč. Delam na poziciji portir/vzdrževalec. Delo vsebuje kup različnih opravil, od pomoči gostom s njihovo prtljago, skrb za ognjišče v restavraciji, skrb za urejenost zunanjih prostorov okrog hotela, zalaganje vozičkov s svežo posteljnino, brisačami in toaletnimi potrebščinami, odvoz umazanega perila, zalaganje mini-bar-ov v sobah (v katerih se kdaj najde tudi kako pozabljeno pivo), … Ko svoje delo končam, pomagam tudi ekipi, ki pospravlja sobe.
Trenutno je na Novi Zelandiji zima in na zahodni obali ni navala turistov. Dnevno imamo tako zasedenih med 10 in 40 sob. Gostje v mestu običajno ostanejo le dan ali dva zatorej imamo vseeno precej dela. Na tej poziciji delam sam, pomagam pa ekipi še okrog 8-ih cistilk. Delavci v hotelu smo večinoma tujci, veliko je Indijcev, nekaj Kitajcev, kak Južnoafričan, Filipinec, Šrilančan. Nekaj nas je tudi Evropejcev – Nemka, ki ima v mestecu partnerja in par iz Republike Češke. Seveda pa je nekaj tudi Kivijev, tu in tam celo kak z Maori koreninami.
Tekom dela nisem pretirano veliko v kontaktu z gosti, precej manj kot bi si želel. Vseeno preko sodelavcev slišim zgodbe o gostih, ki so na meji med smešnim in grotesknim. Tako je razlagala kolegica, ki dela tudi v restavraciji; Med zajtrkom je skrbela za hrano in pijači v toplem bifeju nakar zasliši tleskanje s prsti iz ene izmed miz. Kljub nesramni gesti se sprehodi do mize, za katero sedi obilnejša gospa srednjih let. Pred njo na sta krožniku dve trdo kuhani jajci, iz samopostrežnega bifeja. Gospa ošabno veli kolegici naj ji jajce olupi. Kolegica je rahlo zaprepadena a hitro reagira – “Te usluge ne nudimo, z veseljem pa si lahko postrežete z vmešanimi jajci, ki so prav tako del menija.”
Tudi sobe po odhodu gostov so kdaj pa kdaj precej šokantne. Smeti po vseh koncih sobe, kdaj kak uporabljen kondom, nekoč so menda našli celo vrečko s (predvidoma človeškim) drekom. Človek se vpraša v kakem okolju živijo te ljudje, ko ne potujejo.
Vseeno večina dni mine brez pretiranih šokov (in dreka v vrečkah). Delavni dnevi so sicer dolgi, včasih po deset, enajst ur. Verjetno prav zato dan hitro mine. Ekipa je večinoma zelo prijetna in tudi razgledi na naravo so običajno odlični. V zimskem času je običajno deževna zahodna obala precej bolj sončna. Čas med polurno malico ni plačan, kar je običajno za NZ, dobimo pa brezplačen topel obrok. Ponavadi je topla hrana tudi med jutranjo pavzo, saj se takrat konča hotelski zajtrk. Delavcem je ponujena tudi možnost najema sobe v delavskem naselju. Za ugodnih 125$ na teden lahko najameš sobo z zakonsko posteljo, kopalnica in WC je deljen med dvema sobama. V skupnih prostorih v sredini naselja je kuhinja, večja jedilnica, večnamenska soba z biljardom, TV soba, pralnica in celo mali fitnes. Uporaba vseh skupnih prostorov je vključena v najemnino. Kot “stalni” prebivalec mesteca sem upravičen tudi do različnih popustov in ugodnosti v trgovinah in restavracijah po mestu. O tem pa mogoče kdaj drugič.
Na zahodni obali sem sedaj že več kot mesec dni in tu planiram ostati še vsaj kak mesec. Če te zanima karkoli o mojem delu ali življenju tu, le pusti kak komentar pod tem zapisom ali pa me kontaktiraj preko maila ali družbenih omrežji.
