Po delavnem tednu sem se odpravljal na pijačo za kolegov rojstni dan. Že tako sem bil pozen, v avtu pa še ugotovim, da sem v naglici očitno doma pustil denarnico. Vrnem se domov in preiščem sobo. Pogledam po vseh žepih in predalih. Zmeden grem nazaj do avtomobila in še enkrat pogledam tam. Denarnice ni. Za vsak slučaj preko aplikacije na telefonu preverim stanje na bančnem računu in zgrožen ugotovim, da je bilo v zadnjem dnevu opravljenih več nakupov, ki jih nisem naredil jaz. Odlično, nekdo mi je uspel ukrast denarnico.
Hitro mi je bilo jasno, da s sproščenim večerom ob pivu ne bo nič in da zna zaradi tega biti “veselih” še nekaj dni. Vrnil sem se domov in parkiral avto. Poklical sem na banke, kjer sem preklical bančne kartice in na policijo, da naredimo zapisnik dogodka. Turističnega zavarovanja nisem imel, a vseeno sem upal, da bi policija mogoče lahko našla storilca preko nadzornih kamer v restavracijah, kjer je bila kartica uporabljena in bom tako mogoče dobil povrnjene dokumente.
Naslednji dan sem začel reševati situacijo. Na banki sem dobil novo bančno kartico, tokrat navadno debetno kartico s katero ni mogoče plačevati preko spleta. Za novo Vizo bi moral plačati 15$, navadna kartica je bila brezplačna. Izpolnil sem zahtevek za povračilo denarja in ga z upajoč oddal. Vedel sem, da gotovine, ki sem jo imel v denarnici več, kot ponavadi, ne bom več videl.
V dneh po tem sem začel urejati še dokumente. Najbolj bom pogrešal vozniški izpit. Poklical sem na upravno enoto v Slovenijo, kjer so mi razložili, da moram za izdajo novega dovoljenja biti fizično prisoten pri oddaji vloge in da se dokumentov ne da urejati oddaljeno. Dan kasneje sem poklical konzula v Novi Zelandiji. Robert bil presenetljivo neformalen in prijazen. Obljubil je, da bo poklical na ambasado v Avstralijo in poizvedel kako je s tem. Ko je dan kasneje dobil informacije, da tudi ambasada tega ne more urediti, je predlagal, naj si uredim izpisek iz uradne evidence in ga prevedenega skupaj s policijskem zapisnikom o kraji denarnice uporabljam kot vozniško dovoljenje. Pri slednjem so mi pomagali domači v Sloveniji, za kar se jim moram izredno zahvaliti.
Policija me kljub večkratnemu klicanju in spraševanju o napredku še ni kontaktirala in bojim se, da ne posvečajo dosti časa reševanju moje situacije. Dobil sem celo email, naj za posnetke na lokacijah zaprosim sam in jih predam policiji. Po večkratnem klicanju še vedno nisem dobil nikakršnih informacij o napredku na mojem primeru. Prav tako še nisem dobil odgovora iz banke.
Upanje umre zadnje.