Po dolgih in tednih bluzenja po Malti sem se odločil, da si bom privoščil še malo bluzenja po Španiji. Eden od razlogov, da sem se preselil na Malto in ne kam drugam, je tudi dejstvo, da je otok odlično povezan s celo Evropo preko različnih letalskih linij. Ryanair na primer iz Malte leti na 29 Evropskih letališč. Res je sicer, da jih je od tega 9 v Veliki Britaniji, pa vseeno.

Na letališče sem se odpravil v torek 6. maja zgodaj zjutraj. Vikend je bil pester in rahlo  stresen zaradi iskanja stanovanja, v ponedeljek pa sem se preselil, zato za “raizen-fiber” niti ni bilo časa. Na pot sem se odpravil precej zgodaj, čeprav sem imel odhod letala okrog 9h in  do letališča le kakih 6km, sem bil malo čez 7 že na poti. Nisem točno vedel kako do postaje in koliko časa bo vozil avtobus. Brez zapletov sem našel postajališče in počakal na čakal. Na postaji je čakal tudi mlad, zmeden Anglež. Bil je super urejen; obleka, kravata, lepi čevlji. S to opravo je precej izstopal od tega, kar sem se navadil videvati na malteških ulicah. Ko je brez vstavljanja mimo peljal avtobus, za katerega je mislil, da je njegov, je dečko kar poskočil. Mirno sem mu razložil, da je na Malti dobro, da opazuješ kateri avtobus prihaja in vozniku nakažeš, da bi se peljal z njim. Ko mi je povedal, da zamuja na njegov prvi dan službe, sem razumel njegovo nervozo (in njegovo izstopajočo urejenost). Preden sva se poslovila sva še ugotovila, da prejšnji avtobus ni bil pravi za njegov cilj, tako da mogoče si je tako le za kanček pomiril živce.

Moja nadaljnja pot do letališča ni bila pretirano šokantna, prijazni voznik avtobusa mi je pomagal najti pravo postajo in tako sem prišel do terminala kako uro prekmalu.

Po slabih dveh urah leta smo pristali v Gironi. Do Barcelone, kamor sem bil namenjen, sem imel še kakih 100km. Po svoji tradiciji sem se odločil za avtoštop. Prejšnji dan sem pogledal na hitchwiki in tako sem točno vedel kam naj se postavim za idealno pozicijo. Prevoz sem dobil po 5 minutah stanja na bencinski postaji. Bil je to starejši francoski  par. Odhajala sta na počitnice in na obisk k svojemu sinu. Peljala sta se v center Bacelone, do Sagrade Familie, torej točno do mesta kamor sem šel jaz. Žen(sk)a, ki je vozila ni govorila angleško, zato sva debato načela z moškim. Gospod je bil star verjetno okrog 50. Delal je kot trener mehkih veščin, tako da sva hitro našla skupno točko za debato. Kilometri so kar leteli mimo in čeprav smo se na koncu zataknili v cestnem zamašku (google translate “traffic jam” prevede v “gužva” :)), smo na cilj prispeli v dobri uri in pol. A, ja, po poti smo imeli še dogodivščino z izgubljeno vstopno karto za cestnino, a so španski cestninski delavci to brez problema rešili – kakršnekoli kazni ni bilo potrebno plačati.

Dnevi v Barceloni so minevali hitro. Malo sem se potepal po mestu, užival v dobri hrani, odlični družbi, pa tudi v znamenitostih. Med drugim sem si ogledal olimpijski park v Montjuïc-u, prenovljeno bolnico Sant Pau in šel na sprehod na Turo de la Rovira, na El Carmel ter nazaj čez (po novem plačljivi) Park Güell. Ker sva bila dovolj pozna vstopnine sicer ni bilo potrebno plačati, a verjetno varnostniki v visoki turistični sezoni ne bodo tako prizanesljivi.

Vračal sem se v noči na soboto, 10. maja. Letalo iz Girone sem imel ob 7ih, zato sem iz Barcelone moral odriniti ob nehumani uri, okrog 2h. Nazaj do letališča sem se peljal, kot pravi turist, z avtobusom (16€). Skupaj s povratno letalsko vozovnico sem za izlet porabil nekje med 100 in 130 eurov, res pa je, da sem ostal dolžen še kako kosilo. V tej ceni ni stroškov prenočišča, saj, kot mednarodni mladinski aktivist in zvest član Couchsurfing-a ne(rad) plačujem za prenočevanje v tujih mestih.

;)