Iz Holiča sva se odpravila naprej proti meji s Češko. Kratek postanek sva naredila v vasi Skalica, le nekaj kilometrov pred mejo, a sva se kmalu odpravila naprej. Restavracija, kjer sva se želela ustaviti na trdelniku, je bila še zaprta. Bila sva štirideset minut prezgodnja. Tradicionalni sladki kruh bova torej preskočila.

Prečkala sva mejo in kolesarska pot naju je peljala skozi urejena naselja z barvnimi hiškami ter zeleno pokrajino. Peljala sva mimo hiše z zanimivim voznim parkom – pred hišo sta bila parkirana avto in lahko letalo. Pot sva nadaljevala naprej proti Zlinu, a so se kmalu začele težave z zadnjo zračnico enega izmed biciklov. Ustavila sva se pri avtomehanikih kjer sva drugič menjala zračnico.

Pred Zlinom naju je pričakal dobre tri kilometre dolg vzpon, nato pa hiter spust v mesto, ki je znano po svoji “zanimivi, funkcionalni arhitekturi”. Na prvi pogleda zgradbe v resnici izgledajo socialistično, a vse enake, zgolj štirioglate, opečnate, z vmesnimi belimi robovi, oštevilčene, v resnici sploh niso grde. Glavna stavba, št 21. pa je prav impresivna. Bila sva v tovarišekm delu mesta. Glavni blok danes zasedajo uradi, včasih pa je bila to upravna stavba tovarne čevljev Bata. Povzpela sva se na teraso z razgledom in se zabavala z vožnjo z dvigalom ‘paternoster’.  Kmalu sva se odpravila naprej do vasi Želechovice nad Dřevnicí. Tisto noč naju je gostil Vlastimil, ki sva ga našla na kolesarskem družbenem omrežju Warmshowers. Pisal nama je že dan ali dva prej, rekel, da naju lahko gosti, a se mora najprej dogovoriti s taščo. Tašča je dala blagoslov in tako sva imela topel tuš in posteljo ravno v noči, ko so bile napovedane nizke temperature, le 3°C.