Pot sva nadaljevala po Avstriji, kjer so naju še vedno spremljali veter in neskončna polja koruze in pšenice, pridružile pa so se jim še vetrnice. Po idiličnih kolesarskih poteh sva prikolesarila do mesteca Rust, ki leži ob jezeru Neusiedler. “Pojdiva vprašat, če nama dajo popust za trajekt.” Kondukter na trajektu ni o tem hotel slišati nič. Več sreče sva imela s prvim potnikom za nama, ki nama je brez oklevanja kupil karto. Midva sva kupila drugo in se s trajektom peljala do mesteca Neusiedl am see, kjer so ravno tisti večer imeli mestni festival. Na glavni ulici sva predstavila najin projekt in dobila kar nekaj podpore od mimoidočih. Srečala sva tudi Thila, Nemca iz Južnoafriške republike, ki nama je ponudil prenočišče. Naslednji dan se je tudi sam odpravljal na nekajdnevni kolesarski oddih. Prespala sva na udobnem kavču, zjutraj dobila super zajtrk (hvala Thilo!) in se nato odpravila naprej proti Bratislavi. Izgubljanje med mestecem Parndorf in Bratislavo sta nama prihranila prijazna penzionista na hudih kolesih.

Nekaj kilometrov pred Bratislavo sva pozdravila štoparja in pot proti mestu nadaljevala skupaj z Danom, kolesarjem iz Anglije, ki je takrat pripeljal mimo. Skupaj smo šli na kosilo. Dan je šel zatem naprej proti Atenam, naju pa je po šestih dneh kolesarjenja čakal oddih. Sobo sva našla v študentskem domu, kjer je obilna vratarica potrebovala 45 min, da je (napačno) vpisala najine podatke in nama izročila ključ. Soba je bila v 9. nadstropju. Jasno, imela sva težave z dvigalom.

Zjutraj sva si skuhala pašto, prosila prvo mimoidočo študentko, če lahko pri njej za nekaj ur pustiva kolesarske torbe (hvala Lucija!) in se z neverjetno lahkimi kolesi odpravila na ogled Bratislave.