V zadnjih dneh se je dogajalo čisto preveč, da bi o dogajanju pisal na dolgo in široko. Tako da bom v tokratnem zapisu napisal le iztočnice, za pojasnila pa sem dosegljiv v komentarjih ali preko maila. :)

Ponedeljek, 6. november

• štopava proti Kerikeri
• po 5 min ustavi starejša ženska, ki ob poslušanju Dire Straights-ov pelje konjčka neki punčki za rojstni dan
• pred Kerikeri-jem počakava, da Anže iz hostla pripelje moj avto
• spoznam (kvazi) soimenjaka iz Madžarske
• na robniku pustimo pol zadnjega odbijača (težki karakterji)
• vožnja severno proti sipinam
• navigatorka Urša zaukaže postanek na “the best ice cream”. Sladoled je bil (le) OK, postanek pa je (vseeno) zelo prijal (tudi zaradi količine sladoleda)
• popolnoma zmeden štopar katerega smo srečevali od Kerikeri-ja in za katerega nimamo prostora v avtu
• sipine
• najamemo le eno desko za dričanje (za 15$, ker se prej v večih izposojevalnicah za 10 nismo ustavili) misleči, da bomo “zjebali sistem” in si sposodili od koga na sipinah
• sprehod in dričanje po sipinah
• iskanje mame vseh sipin in spogledovanje s neskončnostjo pri spustu iz mogoče 100m visokega hriba
• “4je norčki in dila” ali “manj denarja = več zabave”
• mivka med ritnicama in med zobmi
• vožnja do konca otoka – Rt Rienga
• prazna baterija na fotoaparatu
• Màte-jevi déjà vu-ji, študenta iz Wellington-a, Anžetova poznanstva
• vrnitev proti jugu
• ostanemo brez bencina
• reševanje z lokalci
• ko smo napolnili tank ugotovimo, da ima tank luknjo (verjetno nekje pri vrhu?)
• vrnitev domov (ne spomnim se dosti, očitno sem mal dremal za volanom)
• ulovimo zadnje minute pizzaHut-a
• za večerjo gužvanje v “dnevni sobi” avtomobila na praznem parkirišču s picami na kolenih
• iskanje skritega kotička in spanje na parkingu pred Whaitangi-jem