Na enem od potopisnih predavanj o kolesarjenju proti Baltiku mi je slušatelj (živjo Boris!) postavil vprašanje “kaj si razmišljal ves čas kolesarjenja?” Takrat tega vprašanja nisem znal zadovoljivo odgovoriti, prejšnji teden pa sem imel priložnost to vprašanje podrobno preučiti. Dogodek katerega sem se udeležil je bil (pričakovano) precej izjemna izkušnja.

Na deset dnevni tečaj meditacije sem se prijavil že pred meseci, nekje v začetku aprila. Za delavnico sem prvič slišal na enem izmed izobraževanj za mladinske delavce – trening za trenerje, ki je pred leti potekal v majhnem nemškem mestecu po imenu Minden. Takrat mi je tečaj le bežno omenila kolegica iz Romunije in edino česar se spomnim od takrat je zgodba, kako je skupina učencev preživela 10 dni v popolni tišini – edina izgovorjena beseda je bila “Auč!”, ko si je ena od udeleženk med dogodkom zlomila nogo. Ideja o deset dnevnem dogodku v tišini me je že takrat neverjetno privlačila.

Kasneje sem za tečaj in metodo slišal še od drugih kolegov, sodelavcev in popotnikov, ki sem jih srečeval po svetu. Mnenje, ki sem si ga ustvaril je bilo, da je tečaj zahteven, a vreden obiska.

In tako sem v sredo, 4. oktobra, po kakih 8-ih urah vožnje prispel v zakotno dolino sredi gozdov slabo uro severno od Aucklanda. Čeprav sem se na pot odpravil že precej zgodaj, sem lovil zadnje minute preden bi zamujal. Zaradi tega sem bil normalno rahlo na trnih, a kmalu po prihodu sem spoznal, da tu čas teče popolnoma drugače in nikomur ni niti najmanj mar, če zamujam. Program se je namreč začel komaj kake 3 ali 4 ure po zadnjem terminu za prihod.

Na verandi največje hiše v dolini je mirno sedel starejši gospod, ki je izžareval izredno spokojnst. Okrog njega so se bolj ali manj zmedeno sprehajali še drugi udeleženci, prekladali so nahrbtnike in torbe, in iskali svoj rep.

Po registraciji v prvem nadstropju so me napotili do mize, kjer naj v varno hranjenje oddal svojo lastnino. V tem trenutku bi rahlo paranoičen človek (živjo!?) lahko doživel svoje najhujše sanje. Pobrali so nam vse, kar nam daje občutek varnosti in kontrole v družbi: denarnico, potni list, telefon, računalnik, avtomobilske ključe, … Na uvodnem srečanju so nam ponovno zmanjšali naš svet – pravila delavnica vključujejo zavezo k popolni tišini, komunikaciji prek gest, izogibanje očesnemu stiku, … Vsak je dobil dodeljeno skromno sobo, kjer bomo spali in meditirali v samoti.

In tako se je začelo. Urnik tekom tečaja je bil precej monoton. Zbujali smo se ob zvoku gonga ob 4h zjutraj. Ob 4:30 naj bi začenjali meditirati – v svoji sobi ali v meditacijski dvorani. Samostojna meditacija naj bi trajala do 6:30, ko je čas za zajtrk. Po zajtrku je nekaj časa za počitek, ob 8:00 pa zvoni gong za jutranjo skupinsko meditacijo. Ta traja 1h, nakar se po kratki pavzi in navodilih učitelja nadaljuje z posamično meditacijo v dvorani ali v sobi. Sam naj bi meditiral do 11h, ko je čas za kosilo. Kosilo s počitkom traja dve uri nakar smo učenci nadaljevali s samostojno meditacijo – uro in pol do 2:30, ko je sledila popoldanska skupinska meditacija. Ob 3:30 smo nadaljevali s samostojno meditacijo do 5h, ko je bil na vrsti popoldanski čaj in sadje (za nove učence). Ob 6h je bila na vrsti večerna skupinska meditacija, ob 7h pa nam je glavni učitelj preko videa povedal nekaj teorije o meditaciji, nekaj zgodb iz Indije ali njegove rodne Burme ali pa nas motiviral z anekdotami iz njegovih tečajev. Posnetki so bili stari (iz 1991), slabi in precej amaterski, a ravno dovolj kvalitetni, da so prenesli sporočilo. Po njegovih naukih, ki so trajali uro ali uro smo, za lahko noč še malo meditirali. Spat smo se odpravljali ob 9:00.

Pravila glede vedenja so bila, kot rečeno, precej stroga. Kot v samostanu so nam omogočala, da se tudi med pavzami med meditacijami, posvečamo predvsem sami sebi. Kljub vsemu pa zame to vseeno ni bil najtežji del tečaja. To je bila meditacija sama.

Tehnika meditacije se je tekom tečaja spreminjala oziroma nadgrajevala. Brez strahu, da bi pokvaril presenečenje lahko povem, da je cilj meditacije obvladovanje svojih misli. To se sliši kot preprosta naloga a temu še zdaleč ni tako. Če ne verjameš, lahko poizkusiš sam_a; zapri oči in poizkušaj misliti na nič. Kaj hitro te opičji možgani zasujejo z mislimi – spomini iz preteklosti ali plani, želje in ideje za prihodnost. Očitno je, da možgani nočejo posvečati pozornosti trenutni realnosti, temveč se raje ukvarjajo z čemerkoli drugim. Človek lahko hitro ugotovi, da je tako vedenje lahko kontraproduktivno tudi v vsakdanjem življenju.

Sam sem se poizkušal kar se da strogo držati urnika. Vstajal sem ob prvem zvonjenju in bil ob 4:30 v dvorani. Vsak termin samostojne meditacije sem začenjal v dvorani, jasno pa sem se udeleževal tudi obveznih skupnih meditacij in večernih diskurzov. Vseeno sem hitro spoznal svoje omejitve – med meditacijo sem se boril z glasnimi mislimi a vedno znova sem si jim v nekem trenutku prepustil. Misli so mi tavale od daljne preteklosti pa do planov za prihodnost, od mojih bivših deklin, mojih popotovanj, uspehov in (predvsem) zajebov v šoli, na faksu in v službah, (ne)dokončanih osebnih projektov, delu in ne-delu v različnih društvih in organizacijah, … Za prihodnost pa sem načrtoval in razmišljal o vseh mogočih projektih. O tem kako bom mogoče nekoč urejal domačo Hiško, kako bom reformiral turizem v Zasavju (vem, ideje v oblakih), kaj vse bom po vrnitvi naredil za domačo sosesko, kaj vse moram zapisati v ta zapis, komu vse moram priporočiti meditacijo, kje vse še želim živeti in potovati, kaj bom naredil glede moje službe/kariere in kaj glede družinskega in ljubezenskega življenja … Kdaj so me prešinile tudi kake bizarne ali smešne misli. Na primer, ko sem začel razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo v dvorani vstal in učitelju spredaj primazal eno pošteno klofuto. Ali ko sem si v živo predstavljal kako bi bilo, če bi se sredi meditacijske  dvorane v popolno tišino pojavil neroden človek v coklah nesoč predal poln jedilnega pribora (in sem komaj zadržal smeh). Ali ko sem se pomislil, da moram kolegu po tečaju poslati XKCD strip (in ponovno umiral od smeha v svojih mislih).  Vse te misli so bile lahkotne in prijetne a kakorkoli sem si jih poskušal upravičevati, niso bile nikoli zaključene, dokončane in so zatorej bile precej ne produktivne. Kot brezciljno brskanje po internetu (ali knjižnici), kjer je vedno neskončno zanimivih reči, vsaka izmed katerih je lahko tudi zelo uporabna, če ji posvetiš dovolj časa. Če pa si za vsako vzameš le pet minut, pa učinkovito delaš le eno stvar – zapravljaš čas.

Bolj uspešen sem bil pri upoštevanju pravil obnašanja. Udeležil sem se vseh terminov za meditacijo, nikoli nisem zamujal, dvorano pa sem zapustil le dvakrat, ko je bilo zares nujno. V kasnejših dneh tečaja, ko so nam zapovedali naj med skupinsko meditacijo celo uro ostanemo popolnoma primeru, sedeči v isti pozi in naj v primeru bolečine le to uporabimo za meditacijo, sem se celo presenetil, kako mirno lahko sedim eno uro (po parih urah vaje). Kasneje, po tečaju sem razmišljal, da pri sebi velikokrat opazim podobno vedenje – veliko energije porabim za to, da skrbim za dobro zunanjo podobo, kljub temu da sam morda nisem zadovoljen s svojim vedenjem/delom. Ali je to problem prestrogih meril do samega sebe ali dejanska šlampavost je lahko spet druga tema.

Ne glede na uspehe in neuspehe pri meditaciji so dnevi tekli naprej in kar se je še pred parimi dnevi zdela cela večnost do konca tečaja je naenkrat postalo le nekaj seans in zaveza k plemeniti tišini bo razpuščena. Dejansko sem največjo krizo doživljal tretji in četrti dan, verjetno predvsem zato, ker sem bil razdražen nad mojimi neuspehi. Kasneje sem popustil pri striktnosti do sebe, kar pa je verjetno omejilo tudi dosegle rezultate. Na večernem diskurzu sedmega dne smo izvedeli, da se bo plemenita tišina prekinila pred kosilom desetega dne in da imamo za resno delo le še dva dni. Rad bi rekel, da me je to motiviralo k resnejšemu delu, a če sem popolnoma iskren sem se veselil zadnjega dne in zaključka tečaja. Hkrati pa sem vedel, da mi ta tečaj koristi in da se bom česa podobnega verjetno udeležil še kdaj. Mogoče čudna misel, ko sem že tam, a kaj morem.

In res je napočil deseti dan, dan ko se začnemo pripravljati za vstop nazaj v “resnični svet”. Ko se je po urniku končala zaveza k tišini, sem bil precej presenečen nad situacijo. Takoj, verjetno v prvih nekaj sekundah po končani meditaciji, ko so nekateri učenci izstopili iz dvorane se je začelo glasno čebljanje in govorjenje. Verjetno sem nekako pričakoval, da bomo iz tišine prehajali počasi, najprej s skromnim šepetanjem in sramežljivimi pogledi v oči. Dejansko je govorjenje med vsemi udeleženci praktično eksplodiralo in le nekaj minut po končani meditaciji smo stali na nekoč tihi in spokojni verandi in hrup govoričenja med udeleženci je bil oglušujoč. Nekaj (starih) učencev se je ognilo druženju in se vrnilo v svojo sobo. Dejansko je tudi mene prešinila ta misel a sem se prepričal, da ostanem in izmenjam par besed s kolegi. Bizarno mi je bilo, ko smo se le kako uro za tem z udeležencema iz Aucklanda in Amerike pogovarjali o predsedniških volitvah in strelskem orožju v ZDA. Kmalu po zavedanju čudnosti situacije sem pogovor zapustil.

Dejansko mi je bilo zanimivo, kako v 11-ih dneh med 30-imi udeleženci, ki so živeli v tišini in se posvečali svojim mislim, ni prišlo do niti najmanjšega incidenta. In kako smo se le uro po prekinjeni tišini pričkali o takih ali drugačnih prepričanjih in neizogibno sodili in obsojali drug drugega. Mogoče pa je popolna tišina rešitev za sosedske probleme.

Zaključek tečaja je bil 11-ega dne po zajtrku. Mnogi izmed udeležencev smo ostali in pomagali pri pospravljanju skupnih prostorov in kuhinje. V skupnih prostorih je bila miza, kjer si lahko oddal prostovoljni prispevek s katerim se organizacija financira. Donacije in brezobrestna posojila organizacija sprejema izključno od bivših učencev. Ti lahko prav tako prisostvujemo na prihodnjih tečajih (1-, 3- ali več-dnevnih), ali kot prostovoljci pomagamo pri organizaciji katerega izmed tečajev ali vzdrževanju katerega izmed mnogih centrov po celem svetu. Všeč mi je bilo, da so donacije pobirali popolnoma nevsiljivo in brez kakršnegakoli pritiska. Pred odhodom smo si pogledali še film o uveljavitvi te meditacijske metode v indijske zapore. Film si lahko ogledate tudi na Youtube-u.