Danes sem letel s helikopterjem. Zrakomlatom. Bilo je fajn.

Zbudil sem se v nepričakovano sončen dan in ker nisem imel službe, sem se napotil v vas. Že preden sem prišel na Novo Zelandijo sem slišal, da se da dobiti precej ugoden let nad gorami, če delaš v turističnem sektorju. Tako sem, kot že precejkrat v preteklih tednih, stopil do pisarne ene od mnogih letalskih podjetji v mestu in povprašal, če imajo kak prosti sedež za lokalce. Kot ponavadi so me odklonili češ “trenutno nimamo nič, a poizkusi čez kako uro”. Za kako uro sem se usedel v gostilno na drugi strani ceste, kjer sem izmenjal par besed z dvema vrstnikoma, ki delata v baru. Po dolgem, dolgem času sem v roke vzel tudi skicirko in svinčnik in na papir poizkusil preliti nekaj idej, ki jih že nekaj časa nosim v mislih.

Po uri pogovorov in vroče čokolade (katero sem, presenetljivo, dobil zastonj), sem se vrnil čez cesto. Poizkusiti ni greh (četudi že 10-ič). In res, kdor vztraja, mu bo (verjetno nekoč) uspelo. Mojster za pultom je rekel, da imajo še en prost sedež, me stehtal, jaz pa sem mu oddal torbo, ki jo (verjetno zaradi prostora) ne dovolijo. Pred stavbo mi je v monotonem glasu razložil varnostna pravila za plovilu (ne približuj se repu, varuj pokrivala in druge predmete, ki jih veter lahko odpihne, ne odpiraj vrat …). Nato sva se sprehodila do bližnjega travnika, na katerem je posejanih okrog 10 okroglih ‘otočkov’, kjer pristajajo in vzletajo helikopterji. Pred vzletom so natočili gorivo (kar menda zaradi nižje porabe naredijo pred vsakim letom), nato pa smo se posedli v majhno kabino. Z menoj se je v kabino stisnila še tričlanska družina (mož na sedež zadaj, poleg mene, žena in otrok spredaj) in seveda pilot. Nadeli smo si slušalke in vzleteli. Precej nedramatično. Pilot se je kmalu za tem predstavil in začel razlagati o ledeniku in njegovih lastnostih, zgodovini … Ledenika v Fox-u in Franz Josef-u sta dva od edinih treh ledeniku na svetu, ki se končajo v deževnem gozdu. Tretji je nekje v Argentini.

Poleteli smo južno, nato pa vzhodno po dolini ledenika. Zaokrožili smo nad izvirom ledenika, névé, kjer pade okrog 400mm dežja na leto oz več 10 m (da, metrov) snega. Ta sneg se pod lastno težo stisne v led, ki pa potem drsi v dolino. Zaradi topografije, temperatur in velike površine neve-ja, sta ledenika tu ena najhitreje drsečih ledenikov na svetu.

Let smo prekinili s pristankom na eni od zasneženih ravnic nad ledenikom. Kot planincu mi je bilo žal, da smo imeli le nekaj minut in ni bilo časa za vzpon na kak vrh. Razgled od tam bi bil boljši, po drugi strani pa je tak razgled veliko več vreden, če na vrh prideš peš. Verjetno smo pristali nekje na višini Triglava ali vsaj Krederice, kar za zadnjih nekaj let mojih potepanj verjetno predstavlja največjo višino nad morjem. Zadnja leta sem se precej bolj držal obal.

Po postanku smo let nadaljevali južno, proti že omenjenemu ledeniku Fox. Leteli smo nazaj po dolini ledenika, nad vasico Fox, nato pa nad cesto nazaj proti Franz Josef-u od kjer smo let začeli.

Celoten polet je trajal kake pol ure. Turisti za tak let plačajo okrog NZ$300. Obstajajo tudi daljši in krajši (dražji/cenejši) poleti. Jaz sem polet plačal z zabojem piva, kar je naneslo dobrih 30 dolarjev.

Polet je bil čudovit in resnično sem vesel, da sem ga bil deležen. Kljub dejstvu, da sem polet res dolgo pričakoval in si ga želel, pa nad samo izkušnjo nisem bil tako navdušen, kot nad poletom z letalom med kolesarjenjem lani avgusta. Verjetno je to povezano tudi z dejstvom, da od naključnega neznanca v malem mestecu v Litvi res nisem pričakoval povabila na izlet z letalom. Vseeno je bil danes res super dan.