Nova pridobitev tega tedna je bicikel. Christchurch je veliko mesto in zaradi nizke gradnje se razteza daleč. Avtobusi so dragi (in ne pretirano pogosti) zato sem se odločil za kolo. Nekako to postaja že redna praksa, ko se preselim.

Kolo je stara 10-ka. Vseeno sem zanj plačal 150$

Včeraj sem šel na prvi kratek izlet v hribe. Družbo sem našel preko Meetup-a, spletnega omrežja za srečavanje raznih interesnih skupin.

Odpeljali smo se par deset kilometrov južno, na polotok Banks. Že ob hitrem pogledu na zemljevid je očitno, da je polotok geografska anomalija v regiji in res Wikipedija potrdi, da je ozemlje vulkanskega izvora. Med 11 in 8 milijoni let v preteklosti sta tu izbruhnila dva vulkana in dvignila zemljo okrog 1500 metrov nad morje. Tekom milijonov let je erozija znižala najvišje vrhove na dobrih 900 metrov nad morjem in vulkanska kraterja spremenila v zaliva.

Pričakoval sem sicer  bolj resen izlet, a se je na koncu izkazalo, da je bilo tri ure hoje dovolj za vse ostale. Vulkani so tudi včeraj mirno počivali.

V začetku tega tedna sem se vselil v moje prvo stanovanje v Novi Zelandiji. Živim v zdelanem pritličnem stanovanju s še tremi študenti. Plačujem 150$ na teden, kar sicer vključuje tudi stroške in celo hrano.

Zadnji dnevi so bili precej dolgočasni, saj sem večino časa namenil brskanju med oglasi za delo in pisanju vlog. Predstavljal sem si, da bo to vseeno malo lažje in hitreje.  V planu je nakup kolesa in/ali avta a že brez kakršnihkoli aktivnosti se mi zdi da zapravljam čisto preveč. Upam, da bom lahko hitro začel z delom. Bo lažje za denarnico, pa tudi za dušo.

Jutri enkrat bo minil prvi teden bivanja na Novi Zelandiji. V tem času sem si ogledal mesto, uredil osnovne stvari za bivanje in delo v državi, začel iskati delo in stanovanje.

Trenutno sem v Christchurch-u, največjen mestu na južnem otoku in tretjem največjem mestu v državi. Mesto je leta 2011 prizadel hud potres  in mnoge stavbe so bile močno poškodovane. Posledice potresa pred petimi leti so še danes vidne na vsakem koraku. Mnoga poslopja obnavljajo, nekatera še vedno čakajo na rušenje, med ulicami je mnogo praznih parcel, ki so verjetno nekoč bila pozidana, sedaj pa služijo kot parkirišča.

Meso je sicer zelo urejeno. Ulice so čiste, parki so pokošeni tudi delovišča izkazujejo lepo podobo. Jasno je, da domačini lepo skrbijo za mesto in ga počasi a vztrajno spravljajo v red.

Prestolnica Malezije, me je že v prvih dneh po prihodu navdušila. Iz perspektive Tajske je mesto izgledalo izredni urejeno, moderno in funkcionalno, še vedno pa zelo poceni. Všeč mi je bilo, kako dobro Maleziji govorijo angleško, kako civilizirano čakajo v vrsti na prihod vlaka, kako prijazni in ustrežljivi so nasploh. Brezplačni avtobusni, futuristični monorail in računalniško vodeni metroji.

Mesto je kasneje razkrilo tudi svoj drug obraz, umazanijo in podgane tudi med stojnicami ulične prehrane. Pivo je drago in religija je velik del vsakdanjika in političnega življenja ljudi. Mnogi so zelo konzervativni, za uporabnike in preprodajalce že manjših količin droge so predvidene doživljenjski zapori ali celo smrtna obsodba. Malezija tako ni najboljša država za eksperimentiranje z drogami. Tudi začetem vtis prijaznosti in urejenosti se je čez čas rahlo skalil.

Kljub nekaterim navadam, ki so za zahodnjaka čudne ali celo šokantne ohranjam Kuala Lumpur v dobrem spominu. Z veseljem bi se še vrnil v mesto, tudi življenje za nekaj mesecev ali let se zdi predstavljivo.