Youth in Action v Turčiji

Tri tedne po prihodu domov, sem se spet odpravljal na pot. Tokrat je bila destinacija na skrajnem jugovzhodu Balkanskega polotoka – magično mesto na meji med Evropo in Azijo – Istambul. Kot že prvič, ko sem se potikal po Turčiji, sem se tudi tokrat odpravljal na kratkotrajno mladinsko izmenjavo, del programa Youth in Action. Tokratnji projekt je bil na temo drog in problematike drog med mladimi. Pred projektom smo, kot vedno dobili opis projekta vsa navdila za prihod in kaj pričakovati. Dobili smo tudi domačo nalogo – za nekatere delavnice naj bi zbrali informacije o situaciji v naši državi. Za razliko od prejšnjih 4ih projektov, sem se tokrat na te delavnice resnično pripravil. Naredil sem hitro raziskavo preko spleta, pogovoril sem se z aktivisti na našem lokalnem mladinskem centru, v DrogArt-ovi svetovalnici sem se dogovoril za sestanek in se sestal z res prijetno aktivistko, … Priložnost sem izkoristil za širjenje obzorji in imel sem celo ideje, da bi po vrnitvi iz projekta pripravil kak projekt za mlade na to temo.

Projekt naj bi se najprej odvijal v manjšem mestu po imenu Batman, na jugo-vzhodu Turčije. Nekaj tednov pred začetkom pa je organizator zaradi »varnostnih razlogovv« prestavil lokacijo v Istambul.

V mesto smo prispeli v petek v zgodnjem popoldnevu. Med potjo iz letališča do hostla smo se že spoznali z skupino Hrvatov, ki so bili prav tako del izmenjave. V deževnem in vetrovnem vremenu smo se privlekli do hostla, ki je bil v centru mesta. Tam smo bili naslednja dva dni in tri noči. V tem času smo se bežno spoznali s še nekaterrimi drugi udeleženci izmenjave. Na dogodku je bila še ekipa iz Španije, šest Livank, mešana ekipa iz Romunije in Estoska ekipa, v kateri so bile dve Estonki, Latvijec in njegova žena Rusinja ter vodja skupine – Nemec. Kljub dejstvu, da smo v hostlu preživeli skoraj tri dni skupaj, smo se na koncu vikeda poznali le redki. Temu je botrovala skoraj popolna odsotnost programa, pa tudi dejstvo, da smo bili v hostlu z drugimi gosti, ki so se menjali vsak dan. V celotnem vikendu sta bili poleg obrokov »organizirani« le dve aktivnosti – raziskovanja mesta (iskanje lokacij na iz seznama, ki nam bil je dan, 3 ure) ter priprava letaka za osveščanje proti drogam (načeloma je bilo to del domače naloge, 2uri). Obe aktivnosti so bile praktično popolnoma ne-moderirane in niso zahtevale preteranega vložka s strani organizatorja.

Čeprav sem bil ob koncu vikenda rahlo razočaran, da smo tako neučinkoviti, sem se tolažil z dejstvom, da je bil hostel zaradi zamenjave lokacije izbran v naglici in da je zaradi tega trpel tudi program. V ponedeljek naj bi odšli na drugo lokacijo, v Kapadokijo, kjer naj bi bili v hostlu sami. Tam bomo ostali praktično do konca projekta (za to smo sicer izvedeli ob prihodu v Istambul).

In res smo se v noči na ponedeljek odpravili na Azijsko stran Bosporskega preliva. Vožnja je trajala dolgih 11 ur. Po prihodu do hostla sem ponovno spoznal, da kljub domnevni izkušenosti organizatorja, projekt ni bil pretirano dobro premišljen. V sobe so udeležence razdelili po državah, še ena zamujena priložnost za spodbujanje mednarodne izkušnje. Količina aktivnosti in angažiranost organizatorja se prav tako ni pretirano povečala – prva »aktivnost« po prihodu na lokacijo je bilo počitku namenjeno prosto dopoldne.

Kljub pogovoru o pravilih, med katerim sto bili glavni predlogi ne-zamujanje na aktivnosti, uporabljanje angleščine v javnih prostorih ter splošno spoštovanje med udeleženci, je bila rdeča nit projekta – čakanje.

Tekom tedna smo sicer imeli še predstavitve problematike po državah, a skupaj je bilo moderiranih debat o drogah za okrog 6 ur. Organizator nam je ponudil še obisk Turške savne – Hamam-a ter organiziran izlet po Kapadokiji. Obe aktivnosti je bilo potrebno doplačati iz lastnega žepa in čeprav mi za nobeno od izkušenj ni žal denarja, je pobiranje le-tega za aktivnosti, ki so del programa YiA proti pravilom razpisa.

Seveda pa sem na dogodku doživel tudi veliko lepih trenutkov. Spoznal sem nekaj izredno srčnih in zabavnih ljudi iz vseh koncev Evrope. Tudi Slovenska ekipa je bila super in kljub temu, da smo tudi znotraj ekipe imeli precej različne želje in motivacijo, smo se razumeli dobro. Kapadokija je izjemno lep del Turškega polotoka. Spokojnost, ki buri domišljijo in miri duhá. V mehak kamen so že pred tisoč leti vklesovali bivališča. Mnogo je vasi, vklesanih v skalo, večina izmed bivališč je zapuščenih, v nekaterih pa ljudje še vedno živijo. Nekatere izmed votlin ponujajo le osnovno zavetišče, nekatere pa nudijo vsa udobja modernega doma.

Med izletom po Kapadokiji smo si ogledali tudi podzemno mesto. Labirint podzemnih prehodov in soban, ki so v vojnem času lahko za do šest mesecev nudili zavetišče za 5000 prebivalcev! Prva dva nadstropja so v mehko magmatsko kamnino izkopali že v 8. ali 7.  stoletju pred Kristusom, kasneje pa je bil objekt poglobljen še za 4 nivoje. Spodnja dva horizonta sta se tekom stoletji udrla in so sedaj poplavljena, prva tri (ali štiri), pa so odprta za javnost. Poleg veliko informacij je bi vodič tudi precej zabaven. Ko smo se skupaj s stotimi drugimi turisti čepe sprehajali po klastrofobično ozkih hodnikih je domišlja ponorela. Zanimivo si je predstavljati, kako so ti ljudje živeli v tem mravljišču podobnem domovanju. V spodnjih horizontih, bolj oddaljenih od površja, so živeli revnejše skupnosti ljudi, višje pa bolj in bolj premožne ali vplivne, vse do prvega, najvišjega nivoja, kjer so (zaradi logistične poenostavitve) bile nastanjene pašne živali. Vodič nam je pokazal kuhinje in povedal, da so obroke kuhali in jedli v izmenah. Videli smo prostore, kjer naj bi stiskali grozdje in pripravljali vino. Vertikalni jaški, ki so služili prezračevanju so bili tudi izvidniška točka. Ogromni okrogli kamni, podobni mlinskim kamnom so služili kot vrata, če ji je v vojnem času odkril napadalci mesta. Menda so pred leti odkrili zasilni tunel, ki povezuje to podzemno mesto z drugim, deset kilometrov oddaljenim podzemnim mestom.

Po tej res super izkušnji, smo si ogledali še nekaj v kamen vklesanih vasic, ki so zares pogoste v Kapadokiji. Tu so v skali le posamična stanovanja, družbeno življenje pa se je odvijalo na prostem. Med drugim je bilo mogoče zaslediti tudi kako bivališče, ki se je podrlo pod lastno težo. Prizor da misliti, o stabilnosti in varnosti takega prebivališča.

Celoten teden je bil zaradi teh in nekaterih drugih trenutkov vseeno vreden poti in stroška. Kljub neučinkovitosti, neskončno boljše, kot vegetiranje doma. Želel bi si, da bi bil moj čas tu bolje porabljen in da bi lahko odnesel več. A dejansko, sem si tega želel tudi ko sem bil na drugih, veliko bolj organiziranih dogodkih, npr v Nemčiji ali na poletni šoli v Budimpešti.

2 thoughts on “Youth in Action v Turčiji

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.