All posts by trololo

Požar!

nekategorizirano

Halo pomoč, tukaj Požar.
To nisem jaz, požar je on.
Bedak požar je ta ki tu gori.
Bedak ni on, bedak ste vi.

Po kakem tednu gašenja so včeraj gasilci končno pogasili velik požar le par kilometrov južno od Christchurcha. Požar je izbruhnil v ponedeljek popoldne, prvič pa sem ga opazil zvečer, ko sem se vračal iz kviz večera (ja, vem, strašansko počasen odziv). Tekom naslednjih dni se je gost dim vil čez mesto. Oblasti so evakuirale okrog 1000 prebivalcev, gasilci so se s plameni bojevali na tleh in v zraku. Vpoklicali so 3 gasilska letala in 14 helikopterjev, eden od katerih je v požaru strmoglavil. Pri tem je umrl pilot, ki je bil edina žrtev požara. V požaru so bili poškodovani še 3je ljudje, uničenih je bilo 11 domov. Požar je bil na koncu omejen na območje 2075 hektarjev.

Osebno zaradi požara nisem bil prizadet, razen v sredo, ko je celo mesto imelo kratek izpad električne energije, menda zaradi poškodb na elektro infrastrukturi. Ta dan je bil v mojem delu mesta dim tudi najbolj zaznaven, saj se ga je vonjalo tudi v stanovanjih.

V petek in soboto so se nekateri evakuirani prebivalci že vrnili v svoje domove.

Waitangi

nekategorizirano

Četrti dan po prazniku. Dovolj “raziskovanja”. Če ne napišem bloga danes, ga ne bom napisal.

Na Waitangi day, 6. februarja se Novozelandci spominjajo podpisa sporazuma med domorodnim ljudstvom – Māori in Veliko Britanijo. Sporazum predstavlja pomemben dogodek v zgodovini Nove Zelandije, saj so ob podpisu Britanci prevzeli suverenost nad ozemljem Nove Zelandije. Podpisan je bil 6. februarja 1840, torej pred slabimi 180-imi leti.

Ozemlja Nove Zelandije je v letu 1642 prvi odkril Nizozemski pomorščak Abel Tasman. Ko je ob poizkusu izkrcanja bila s strani Maorov bila napadena njegova ladja je zemljo označil za barbarsko in odjadral naprej. Več kot 100 let kasneje, oktobra leta 1769, je ta del sveta obiskal Britanski pomorščak James Cook. V letih po 1790 so okrog Nove Zelandije plule ladje različnih zastav; Britanske, Francoske, Ameriške ribiške in trgovske ladje. Evropejci so Maorom v zameno za hrano, vodo, les, lan in seks ponujali orožje in kovinsko orožje. Evropejci so bili v tem času tehnološko precej bolje razviti, Maori pa so bili poznani kot spretni trgovci. Nekateri Evropejci so se na otokih ustalili tudi za dlje časa a so bili v občutni manjšini. Kljub brezzakonju, ki je vladalo na otoku razen nekaterih izjem velikih sporov med Evropejci in Maori ni bilo. V začetku 19 stoletja so na otok začeli prihajati tudi Evropski misijonarji, ki so začeli s pokristjanjevanjem domorodcev.

Evropejci so na Maore živeče na različnih delih otokov vplivali različno. Nekatera plemena niso bila v močnem stiku z Evropejci in so njihov vpliv čutila le neposredno. Spet druga so močno trgovala z njimi. Novost, ki je ta čas močno zaznamovala je bila Mušketa. Zaradi velike prednosti v boju med plemeni so bile muškete zelo cenjene med Maori in tako so dosegale visoke cene za Evropejce. V letih med 1807 in 1845 se je za tako zvrstilo okrog 3000 bojev med plemeni.

Sporazum o katerem sem pisal v začetku je, kot rečeno, predal ozemlje Britancem, za razliko od primerljivih situacij v Avstraliji, Ameriki in drugod, pa je tudi izenačil pravice domorodcev in prišlekov. Vsebina in implementacija sporazuma pa še danes dviga veliko prahu. Eden izmed izhodiščnih problemov je bil, da je bil sporazum pripravljen v naglici in s strani laikov na področju mednarodnih sporazumov, pa tudi, da sta se angleška in maorska verzija sporazuma razlikovali v mnogih pomembnih podrobnostih. Še bolj, kot sama vsebina sporazuma pa je polemična implementacija le-tega. V naslednjih 100 letih so Evropejci sistematično izkoriščali lokalno prebivalstvo, jih zavajali in jim odkupovali zemljo z nepravičnimi kupčijami.

V zadnjih desetletjih se NZ politika trudi poplačati za škodo, ki je bila prizadeta Maorom. Vseeno statistični urad Nove Zelandije poroča, da je povprečno premoženje Maora manj kot desetino povprečnega premoženja evropskih potomcev. Razlike so očitne na mnogih področjih, od povprečne izobrazbe, kriminala v skupnostih, številu zapornikov glede na etnično pripadnost …

Praznovanje praznika tako redno spremljajo protesti aktivistov za pravice Maorov.

Slovenska večerja

nekategorizirano

Ko potujem po tujini običajno ne hrepenim pretirano po slovenski družbi in običajih. Več energije, kot iskanje Slovencev posvečam vsrkavanju lokalne kulture. Vseeno pa redko odklonim priložnost za dobro druženje ali zanimivo debato.

Danes sem bil povabljen na večerno k dvema Slovenca, ki prav tako kot jaz potujeta in delata na Novi Zelandiji. Ob odlični hrani in kozarcu vina smo se pogovarjali o potovanju po NZ in drugje, o štopanju, delu, varčevanju, pohodih, … Kljub temu, da smo se videli komaj drugič, je bila debata izredno živahna in zanimiva.

Nazdravili smo tudi na Prešernov praznik in na slovensko kulturo. Lep praznik tudi v Slovenijo!

Mt. Veron

nekategorizirano

Danes je bil v Novi Zelandiji praznik in dela prost dan. Vseeno lahko veselo povem, da sem dan odlično izkoristil. Dopoldne sem spisal obsežen zapis o včerajšnjem ogledu mesta, nato sem postoril par stvari po hiši, popoldne pa sem se napotil v hribe.

Tokrat sem se odpravil sam. Cilj je bil eden izmed vrhov nad mestom. Do izhodišča sem se zapeljal s kolesom, od tam pa me je pot vodila na 462m visok Mt. Veron. Do vrha sem potreboval kaki dve uri. Razgled nad mestom je bil lep, a me je močan veter kmalu pregnal iz vrha.

Po prihodu domov in krepki večerji sem raziskoval o zgodovini današnjega praznika. Zapis o tem bom poizkusil spisati v naslednjih dneh.

Free tour: Christchurch

nekategorizirano, , , , , , , ,

Brezplačni vodeni ogledi mesta so stalnica na mojih potovanjih in tudi v Christchurch-u ponujajo tak ogled. Po slabem mesecu bivanja v mestu je že bil čas, da se pridružim eni od vodenih skupin.

Ogled se je začel na trgu pred staro katedralo. Kljub temu, da je bila nedelja se je v sencah dreves zadrževalo presenetljivo mnogo ljudi. Izkazalo se je, da večina izmed njih čaka na začetek ogleda. Skupina, ki se je zbrala je bila res velika, mogoče  kakih 50 ljudi. Kljub povpraševanju vodiča, če se lahko razdelimo v dve skupine (ena od katerih bi bila vodena kasneje) smo se na pot odpravili skupaj.

Od porušene katedrale nas je pot vodila protikontejnarskem nakupovalnem centru RE:start, nato do slavoloka v spomin na enote ANZAC, sledil je botanični vrt in muzej  Canterbury-ja, galerija, nazaj do katedrale, nato pa proti vzhodu do ulice New Regent, “muzeja dreves”, nove, “kartonaste” katedrale, nato pa do mesta, kjer je stala stavba Canterbury TV in čez cesto, kjer je spomenik 185 žrtvam potresa. Od tam smo se podali nazaj proti centru, kjer se je skupina razpustila.

Med potepom sem spoznal cel kup informacij o Christchurch-u, zgodovini Nove Zelandije in mesta, ter anekdot o potresu in popotresni obnovi. Mesto je nastalo na tej lokaciji, ker je okolica ravna, po njej pa se vije rečica Avon, ki je bila v času prvih naseljencev še pitna. Za razliko od ravninskega Chch je večina novozelandskih mest hribovitih. Zaradi tega pričakujejo velik potres tudi v drugih velikih mestih, vodič je izpostavil Wellington. Nasprotno od tega, kar so nas učili, se med potresom najbolj varno skriti pod mizo ali bežati ven, na odprta mesta. Skrivanje pod podboji menda ni najboljša ideja, saj te močan potres lahko zaluča po tleh, kjer te poškodujejo iz omar in polic padajoči predmeti.

V botaničnem vrtu smo slišali o flori in favni na Novi Zelandiji, ki je zelo drugačna od vrst v Avstraliji. Najbolj pomembno za popotnika ali turista je dejstvo, da živali in rastline v Novi Zelandiji niso človeku nevarne (za razliko od Avstralije, kjer nate preti praktično vse, kar se premika). Razlog za to je, da sta se otoka Nove Zelandije v geološki zgodovini po odcepitvi od Avstralije in “potovanju” proti vzhodu, potopila pod morsko gladino. Nova Zelandija ima sedaj veliko koncentracijo eksotičnih ptic, najbolj poznan izmed njih je Kivi, ki je eden od neuradnih simbolov NZ.

Mnogo starih stavb v mestu je zgrajenih v neo-gotskem arhitekturnem stilu. Ta je bil aktualen v 19. in 20. stoletju, torej v času, ko je mesto nastajalo. V tem stilu sta zgrajena tudi muzej Canterbury-ja in bivša univerza Christchurch-a (sedaj center umetnosti), kjer je deloval Ernest Rutherford, oče jedrske fizike.

Mesta galerija, je nova, moderna stavba v centru mesta. Med potresi 2010 in 11 stavba ni bila poškodovana, vseeno pa je bila zaprta 4 leta po potresih. Razlog za to je bila likvfikacija tal pod zgradbo in posledično utrjevanje temeljev. V garaži pod galerijo smo si lahko ogledali proti potresne blažilce, na katerih sedaj stoji celotna stavba.

Stara katedrala je utrpela škodo v potresih leta 1881, 1888, 1901, 1922, in septembra 2010 a se do takrat ni podrla. Tako, kot večina drugih stavb v mestu ji je največji udarec zadal potres v februarju 2011, po tem, ko so jo prejšnji potresi do dobra razrahljali. V potresu se je porušil zvonik. Kljub prisotnosti ljudi k sreči nihče ni bil poškodovan. V tednih po potresu so ob zahodnem zidu zgradili železno strukturo, ki naj bi zavarovala zid in vitraž nad glavnim vhodom v cerkev. Nekaj mesecev po tem, v juniju 2011 se je zgodil še en potres. Tokrat se je železna struktura, ki naj bi varovala zid naslonila nanj in ga potisnila v notranjost cerkve. Takrat se je začela polemika ali naj cerkev obnovijo ali porušijo. Dodatno škodo je zgradbi prizadel potres v decembru 2011. Cerkveni uradniki so se odločili zgradbo porušiti, kar pa je naletelo na velik odpor med meščani, ki so spor pripeljali tudi pred sodišče. Čeprav je v večini premerov sodišče razsodilo v prid Cerkvi, se rušenje po odstranitvi cerkvenega stolpa v 2012 ni nadaljevalo. Trenutno cerkev obraščajo mahovi in trave, spor in politične spletke pa se nadaljujejo.

Ker je bilo že na začetku očitno, da bo obnova cerkve trajala mnogo let, so cerkvene oblasti zgradile novo, “tranzicijsko cerkev”. Prvotni plan, da bo otvoritev nove cerkve ob prvi obletnici potresa (feb 2012) je padla v vodo, saj je bilo mesto blagoslovljeno komaj aprila 2012. Gradnja se je začela v koncu julija 2012. Priznan japonski arhitekt Shigeru Ban je za nosilno zgradbo predvidel kartonaste nosilne stebre, nekaj izmed katerih se je zmočilo preden je bila zgradba dokončana. To je dodatno zakasnilo in podražilo projekt. Kartonasta katedrala, kot ji pravijo sedaj, je bila odprta 6. avgusta 2013.

Le lučaj stran od nove katedrale je mala trata z nekaj drevesi in s peskom posuta ravnica. Prostor, kjer je pred leti očitno stala stavba, ki so jo sedaj porušili je pogost prizor v mesu. Ta parcela je vseeno nosi poseben pomen. Na tej lokaciji je namreč stala zgradba televizije Canterbury (CTV), ki se je v potresu februarja 2011 popolnoma porušila. V zgradbi je umrlo 115 od 185 žrtev potresa. Vodič nam je na tem mestu prebral srhljiv odlomek iz knjige japonskega dekleta, ki je bila na poletni šoli v Christchurchu in je po potresu ostala ujeta v ruševinah zgradbe. Skupina je bila videno pretresena.

Na drugi strani ceste stoji začasni spomenik žrtvam potresa – 185 praznih stolov na 185 kvadratnih metrov zelenice. Prazen stol v mnogih umetniških delih simbolizira spomin na prezgodaj preminulega posameznika, zelenica v tej instalaciji pa simbolizira rast in regeneracijo. Na tabli ob spomeniku je stal napis “This instalation is temporary – as is life”, ki mi je bil precej všeč.

Ogled mesta smo zaključili v centru. Vodič se je potrudil, da bi zaključil pozitivno in optimistično, s pogledom na svetlo prihodnost in velik napredek, ki ga doživlja mesto. Kljub očitnemu razvoju in modernizaciji mesta, nisem bil navdušen nad njegovim kičastim optimizmom.

Kljub veliki skupini je bil tudi ta ogled poučen in izredno zanimiv.