All posts by Trololo girl

Jedu takhle tábořit s kolem na Oravu

 

Cesta do Vizovovic je bila prometna in vozniki niso bili vedno uvidevni. Naredila sva kratek postanek v mestu a Jožina ni bilo, Ivan ga prodal je v ZOO. Zadnja torba na Janinem kolesu se je spet strgala. Ivo je imel lep tovornjak, verjetno bi znal popraviti tudi torbo, a je njegova mama povedala, da je v Pragi in nama ne more pomagati. Torbo sva zasilno popravila sama in se odpeljala naprej. Prečakala sva Vsetin, kjer sva se ustavila na langošu, nato pa sva nadaljevala čez Valašske Meziriče, prikupno in živahno mestece, polno malih prehodov, s skritim glavnim trgom.

Dobrih šest kilometrov pred Štramberkom, ki je bil najina končna postaja tistega dne, je bila zračnica spet prazna. Na prvem križišču sva se ustavila, da bi prosila za pumpo. V nemščini naju je ogovorila gospa v zamazanih delovnih oblekah. “Ja, jo imam doma, peljita se z mano, hiša je nekaj sto metrov stran.” Tlačilka ni imela pravega nastavka za najine vetilčke. Počakali smo njenega brata, gospoda, ki je prej prav tako stal na križišču. Imel je kompresor, a ga nima več. Brez oklevanja sta šla naprej v akcijo. Gospa je skočila k enim sosedom, njen brat pa je po tlačilko tekel k drugim. Čez minuto in pol sta se vrila vsak s svojo. Face. Napumpali smo gumo in dobila sva napotke za pot do kopališča pri Štramberku, kjer je možno kampirati. Gospa je poleg nemščine in angleščine govorila tudi hrvaško, saj je bila poročena s Hrvatom. Njen brat nama je entuzastično pomagal kar v češčini. Kot vedno je sledilo obvezno fotografiranje z ljudmi, ki nama pomagajo na poti. Gospod je šel do sosedov, da bi vrnil pumpo in se tam zagovoril. Gospa ga je poklicala in razložila: “Tako se zagovorimo s sosedi, potem pa en prinese slivovico, stojimo ob ograji, pijemo in se smejemo.” Res face. Popravili smo si frzure, se fotografirali in odpravila sva se do Štramberka. Kopališče je bilo zaprto, lokal ob bazenu pa odprt. Naočila sva prostor na koncu travnika, kjer bova postavila šotor in šla na pivo. Po dveh sva se premaknila do opacanega prostora. Guma na kolesu je bila spet prazna.

Mesto legendarnih škornjev in funkcionalne arhitekture

Iz Holiča sva se odpravila naprej proti meji s Češko. Kratek postanek sva naredila v vasi Skalica, le nekaj kilometrov pred mejo, a sva se kmalu odpravila naprej. Restavracija, kjer sva se želela ustaviti na trdelniku, je bila še zaprta. Bila sva štirideset minut prezgodnja. Tradicionalni sladki kruh bova torej preskočila.

Prečkala sva mejo in kolesarska pot naju je peljala skozi urejena naselja z barvnimi hiškami ter zeleno pokrajino. Peljala sva mimo hiše z zanimivim voznim parkom – pred hišo sta bila parkirana avto in lahko letalo. Pot sva nadaljevala naprej proti Zlinu, a so se kmalu začele težave z zadnjo zračnico enega izmed biciklov. Ustavila sva se pri avtomehanikih kjer sva drugič menjala zračnico.

Pred Zlinom naju je pričakal dobre tri kilometre dolg vzpon, nato pa hiter spust v mesto, ki je znano po svoji “zanimivi, funkcionalni arhitekturi”. Na prvi pogleda zgradbe v resnici izgledajo socialistično, a vse enake, zgolj štirioglate, opečnate, z vmesnimi belimi robovi, oštevilčene, v resnici sploh niso grde. Glavna stavba, št 21. pa je prav impresivna. Bila sva v tovarišekm delu mesta. Glavni blok danes zasedajo uradi, včasih pa je bila to upravna stavba tovarne čevljev Bata. Povzpela sva se na teraso z razgledom in se zabavala z vožnjo z dvigalom ‘paternoster’.  Kmalu sva se odpravila naprej do vasi Želechovice nad Dřevnicí. Tisto noč naju je gostil Vlastimil, ki sva ga našla na kolesarskem družbenem omrežju Warmshowers. Pisal nama je že dan ali dva prej, rekel, da naju lahko gosti, a se mora najprej dogovoriti s taščo. Tašča je dala blagoslov in tako sva imela topel tuš in posteljo ravno v noči, ko so bile napovedane nizke temperature, le 3°C.

Nepričakovana pomoč trololo neznancev

Pot sva nadaljevala po Avstriji, kjer so naju še vedno spremljali veter in neskončna polja koruze in pšenice, pridružile pa so se jim še vetrnice. Po idiličnih kolesarskih poteh sva prikolesarila do mesteca Rust, ki leži ob jezeru Neusiedler. “Pojdiva vprašat, če nama dajo popust za trajekt.” Kondukter na trajektu ni o tem hotel slišati nič. Več sreče sva imela s prvim potnikom za nama, ki nama je brez oklevanja kupil karto. Midva sva kupila drugo in se s trajektom peljala do mesteca Neusiedl am see, kjer so ravno tisti večer imeli mestni festival. Na glavni ulici sva predstavila najin projekt in dobila kar nekaj podpore od mimoidočih. Srečala sva tudi Thila, Nemca iz Južnoafriške republike, ki nama je ponudil prenočišče. Naslednji dan se je tudi sam odpravljal na nekajdnevni kolesarski oddih. Prespala sva na udobnem kavču, zjutraj dobila super zajtrk (hvala Thilo!) in se nato odpravila naprej proti Bratislavi. Izgubljanje med mestecem Parndorf in Bratislavo sta nama prihranila prijazna penzionista na hudih kolesih.

Nekaj kilometrov pred Bratislavo sva pozdravila štoparja in pot proti mestu nadaljevala skupaj z Danom, kolesarjem iz Anglije, ki je takrat pripeljal mimo. Skupaj smo šli na kosilo. Dan je šel zatem naprej proti Atenam, naju pa je po šestih dneh kolesarjenja čakal oddih. Sobo sva našla v študentskem domu, kjer je obilna vratarica potrebovala 45 min, da je (napačno) vpisala najine podatke in nama izročila ključ. Soba je bila v 9. nadstropju. Jasno, imela sva težave z dvigalom.

Zjutraj sva si skuhala pašto, prosila prvo mimoidočo študentko, če lahko pri njej za nekaj ur pustiva kolesarske torbe (hvala Lucija!) in se z neverjetno lahkimi kolesi odpravila na ogled Bratislave.