Po čudovitih počitnicah sem se zagnal nazaj v delo. Odpeljal sem se nazaj na sever, v malo ruralno mestece po imenu Dargaville. V tamkajšnji lokalni gostilni smo se ustavili, ko sem potoval skupaj z Uršo in Anžetom – o teh potovanjih sem imel plan napisati še par zapisov – nakar nas ogovori lokalc s pivom v roki. Povprašal je če smo potniki in če iščemo delo. Odgovorili smo z da in ne a si vseeno izmenjali telefonske številke. Dobra dva tedna kasneje se je izkazalo, da se vedno oz. spet išče delavce zatorej sem se vrnil na sever.

Dargaville je prestolnica sladkega krompirja Nove Zelandije in v tem času je veliko dela s sajenjem le-tega. Sladki krompir (Kumara) je precej popularna jed v NZ, mislim pa, da je bil tudi ena izmed glavnih jedi Maorov. Delo je bilo razdeljeno na tri naloge: nabiranje sadik, sorterje in sajenje. Tekom dneva do lahko opravljal vse tri naloge, večino dela pa je bilo s zadnjima dvema nalogama. Sajenje je bilo verjetno še najlažje, saj si je sedel na traktorju, ki se je počasi premikal po polju, in vtikal sadike v zorano prst. Velik preskok od življenja na Malti, ker sem imel svojo klimatizirano pisarno in rutinsko uživanje na plaži 5 minut po službi.

Vseeno bi bilo slabo. Živel in delal sem z 4-imi mladimi (18-22) Nemci, ki niso bili kaj dosti zgovorni. Ob prvem vikendu sem organiziral druženje v lokalnem baru in od takrat je bilo vzdušje v stanovanju vsaj za odtenek bolj živo. Omembe vreden je tudi odnos bara v mestu do njihovih strank; kadarkoli želiš lahko pokličeš v bar od koder ti naročijo taksi ki te pripelje v bar in nazaj. Člani “podporniki bara” (članarina je 20$ letno) dobijo popust 1$ na vsako pivo, poleg tega pa vsako sredo iz vseh članov izžrebajo nagrajenca, ki dobi 50$ gotovine. Če člana ni v baru se dobitek prenese v naslednji teden (do max 500$, ki je zakonska omejitev za igre na srečo s strani države). Odličen način za spodbujanje “zvestobe” :D

Mestece sem zapustil pred parimi dnevi, saj moram posvetiti energijo prodaji avta in papirologiji z vizo.