Budilka me je danes zbudila že ob 6:25, dobro uro prej, kot kadar delam. Jutro je bilo mrzlo a jasno nebo je obetalo lep dan. Kljub zgodnji uri so bile sodelavke (in kasneje tudi sodelavci) precej glasni. Še posebej, ko smo se popoldne vračali in je bil v igri tudi alkohol, se preko njihovega zverinskega dretja ni dalo niti poslušati podcastov, ki sem si jih naložil na telefon. Sicer so bili dobre volje a iskreno se ob smejanju na (meni) idiotske fore počutim skoraj tako nerodno, kot če bi se v moji prisotnosti res podlo podjebavali. Tako sem se skril v svoj mehurček s svojimi mislimi, Aparatus-om  in lepimi razgledi na pokrajino.

Najprej smo se odpeljali kakih 180 km severno. Greymouth je največje mesto na zahodni obali Nove Zelandije. Šteje kakih 10 tisoč prebivalcev in zaradi svoje rudarske zgodovine asociira na Jesenice ali Trbovlje. Celotno mesto je zgrajeno okrog železniške proge in očitno je, da je bila ob največji rasti mesta urbanistika podrejena industriji. Stare stavbe in delavska arhitektura so očarljive in le malo domišljije je potrebno da vstopiš v nek drug čas.

Namen izleta za večino sodelavcev je bilo nakupovanje. Zame sta bila sam izlet in zamenjava okolja še bolj pomembna. Najprej sem sicer šel v eno od trgovin, malo zaradi mrzlega vetra, malo pa tudi zaradi želje po nekaterih stvareh, ki jih v malem Franz Josef-u ne najdeš. Na koncu nisem kupil skoraj nič, le nekaj hrane. Kot rečeno pa mi je bil od vsega še najbolj všeč sprehod okrog mesta. Pozornost mi je pritegnil napis na stavbi; Wokermens club. Svoj obraz sem naslonil na izložbo in pogledal po notranjosti. Kljub znaku “closed” mi je lokal razkazal prijazen možak. Precej normalen bar, s točilnim pultom, biljardom, celo vrsto igralnih avtomatov, celo posvečenim prostorom za tombolo. Ustanovljen je bil sredi 20. stoletja in je vključen v mrežo delavskih klubov, ki se razpreda po celotni Novi Zelandiji. Strežejo samo članom, ki pa so po večini delavci iz lokalnega okolja. Prav zanimivo si je predstavljati kako so pred 50imi leti po šihtu vanj zahajali zgarani knapi.

V zgodnjem dopoldnevu smo se odpravili nazaj. Po poti smo se ustavili še v Hokitiki, malem mestecu ob obali. Sodelavci so nakupili zalogo alkohola, sledil pa je še kratek sprehod po obali.

Sledilo je še par postankov za odvajanje vode in kratek postanek ob jezeru, v in ob katerem se poleti sproščajo prebivalci Franz Josef-a.

Sončen dan je bil tako odlično izkoriščen in med vožnjo po slikovitih pokrajinah so me spet zasrbele pete.