Četrti dan po prazniku. Dovolj “raziskovanja”. Če ne napišem bloga danes, ga ne bom napisal.

Na Waitangi day, 6. februarja se Novozelandci spominjajo podpisa sporazuma med domorodnim ljudstvom – Māori in Veliko Britanijo. Sporazum predstavlja pomemben dogodek v zgodovini Nove Zelandije, saj so ob podpisu Britanci prevzeli suverenost nad ozemljem Nove Zelandije. Podpisan je bil 6. februarja 1840, torej pred slabimi 180-imi leti.

Ozemlja Nove Zelandije je v letu 1642 prvi odkril Nizozemski pomorščak Abel Tasman. Ko je ob poizkusu izkrcanja bila s strani Maorov bila napadena njegova ladja je zemljo označil za barbarsko in odjadral naprej. Več kot 100 let kasneje, oktobra leta 1769, je ta del sveta obiskal Britanski pomorščak James Cook. V letih po 1790 so okrog Nove Zelandije plule ladje različnih zastav; Britanske, Francoske, Ameriške ribiške in trgovske ladje. Evropejci so Maorom v zameno za hrano, vodo, les, lan in seks ponujali orožje in kovinsko orožje. Evropejci so bili v tem času tehnološko precej bolje razviti, Maori pa so bili poznani kot spretni trgovci. Nekateri Evropejci so se na otokih ustalili tudi za dlje časa a so bili v občutni manjšini. Kljub brezzakonju, ki je vladalo na otoku razen nekaterih izjem velikih sporov med Evropejci in Maori ni bilo. V začetku 19 stoletja so na otok začeli prihajati tudi Evropski misijonarji, ki so začeli s pokristjanjevanjem domorodcev.

Evropejci so na Maore živeče na različnih delih otokov vplivali različno. Nekatera plemena niso bila v močnem stiku z Evropejci in so njihov vpliv čutila le neposredno. Spet druga so močno trgovala z njimi. Novost, ki je ta čas močno zaznamovala je bila Mušketa. Zaradi velike prednosti v boju med plemeni so bile muškete zelo cenjene med Maori in tako so dosegale visoke cene za Evropejce. V letih med 1807 in 1845 se je za tako zvrstilo okrog 3000 bojev med plemeni.

Sporazum o katerem sem pisal v začetku je, kot rečeno, predal ozemlje Britancem, za razliko od primerljivih situacij v Avstraliji, Ameriki in drugod, pa je tudi izenačil pravice domorodcev in prišlekov. Vsebina in implementacija sporazuma pa še danes dviga veliko prahu. Eden izmed izhodiščnih problemov je bil, da je bil sporazum pripravljen v naglici in s strani laikov na področju mednarodnih sporazumov, pa tudi, da sta se angleška in maorska verzija sporazuma razlikovali v mnogih pomembnih podrobnostih. Še bolj, kot sama vsebina sporazuma pa je polemična implementacija le-tega. V naslednjih 100 letih so Evropejci sistematično izkoriščali lokalno prebivalstvo, jih zavajali in jim odkupovali zemljo z nepravičnimi kupčijami.

V zadnjih desetletjih se NZ politika trudi poplačati za škodo, ki je bila prizadeta Maorom. Vseeno statistični urad Nove Zelandije poroča, da je povprečno premoženje Maora manj kot desetino povprečnega premoženja evropskih potomcev. Razlike so očitne na mnogih področjih, od povprečne izobrazbe, kriminala v skupnostih, številu zapornikov glede na etnično pripadnost …

Praznovanje praznika tako redno spremljajo protesti aktivistov za pravice Maorov.