V Ljutomeru, kjer sva pisala najin prejšnji zapis, se je začela ravnina. Te bova na tem popotovanju videla se dosti. V Murski Soboti sva se ustavila na krajšem odmoru. Kupila sva malico in povoj za utrujeno Matejevo koleno. Pot sva nadaljeva proti Moravskim toplicam, kjer sva se za par uric umaknila hudi vročini in si privoščila pošten obrok. Pred nadaljevanjem poti sva se ustavila še pri rahlo tečnem  tapetarju, da nama je pomagal pri popravilu ene torb. Pot ki je sledila, se je ponovno vila čez hribčke in doline Prekmurja. Matejevo koleno se je ob obremenitvi še vedno pritoževalo in v enem trenutku sva celo pomislila na obisk zdravnika. Ker sva predvidela, da nama bo priporočil le počitek, sva to misel hitro zatrla.

Mejo sva prečkala nekaj kilometrov južneje od vasi, poznane vsem Slovencem le zaradi radijskih najav: Hodoš. Na Madžarski strani sva se zapeljala čez pravljično vasico v gozdu. Majhne stare hišice, med njimi kak potoček in mirna cesta med njimi. 

Spala sva v mestecu Őriszentpéter. Pri lokalnem nogometnem klubu sva se dogovorila za tuš, si skuhala pašto v parku in postavila tabor na bližnjem travniku.

Naslednji cilj je bil Csepreg ali nekje blizu. Do Szombathely-ja je bila pot mirna. Takoj, ko sva prišla v mesto, sva našla kolesarsko trgovino in, ker jih nisva dobila v Hrastniku, tam kupila blatnike. Čez kako uro sva spoznala, da je bil to idealen trenutek za nakup, saj je začelo brutalno deževati. Med vedrenjem sva namontirala blatnike in poslala nekaj prošenj za couchsurfing v Bratislavi. V nadaljevanju poti sva spet vedrina. Dan sva zaključila v Tömörd-u, kjer so nama prijazni vaščani ponudili apartma brezplačno.

Peti dan sva prvič zares izkusila veter v laseh. No, veter v čelado. Verjeto se sliši zabavno, a po 4h garanja za povprečno hitrost 13km/h (po ravnini) se počutiš precej bedasto. Upava, da v prihodnje veter zamenja smer. :)